Če držijo informacije, da je slovaški predsednik vlade na poti na vojaško parado v Moskvo moral narediti krog okrog Evrope, ker ga Poljaki in Balti niso spustili skozi njihov zračni prostor, mu je v uteho lahko vsaj to, da gre verjetno za najdaljši let brez jet laga v zgodovini. Med dolgim letom je imel tudi obilico časa, da se pripravi na Putinovo vojaško veselico. Sem deklica mala, voščiti ne znam, zato vam poljubček in rožico dam. 

Sam sem se z ruskim predsednikom srečal dvakrat še v časih, ko v Moskvo ni bilo treba potovati okrog riti v žep. Prvič je bilo petindvajset let nazaj, sredi januarja 2000, le dobra dva tedna po tem, ko je Jelcin Putina imenoval za svojega naslednika. Bil sem v prvi tuji delegaciji, s katero se je srečal po prihodu v Kremelj. S skupino evropskih parlamentarcev smo bili na poti v Čečenijo. Tam je potekala druga čečenska vojna, za katero mnogi trdijo, da jo je z organizacijo terorističnih napadov na lastne državljane zakuhal prav naš gostitelj, zato da bi se zavihtel na oblast. Kot mu je kasneje prešlo v navado, je Putin že na svoj prvi sestanek s tujo delegacijo zamujal dobro uro in pol. Ko se je končno prikazal, ga je vodja naše delegacije, stari dobri Russell Johnston, nahrulil kot smrkavca. Putin je zardel, zajecljal in obljubil, da ostane z nami, dokler ne izčrpamo vseh svojih vprašanj. To je trajalo kar nekaj časa, predvsem pa je Putin na vsako kritiko odgovoril, da imamo napačne informacije in da se bomo lahko sami prepričali, da je Ruska federacija trdno na poti miru, demokracije, vladavine prava in človekovih pravic.

Dan kasneje smo se odpravili proti Zakavkazju. Pred odhodom nam je ruski notranji minister predlagal, naj zaradi lastne varnosti oblečemo ruske uniforme. V Čečeniji je namreč mrgolelo ostrostrelcev, ki naj bi čakali prav na naš prihod. Russell se ni pustil prepričati. "Z vsem spoštovanjem, gospod minister, mislim, da bodo merili v vas, ne vame." Ponudbo je tako sprejel le starejši turški parlamentarec, ki je bil manjše rasti, zato je v preveliki ruski uniformi močno spominjal na najmanjšega palčka v Disneyjevi risanki o Sneguljčici, saj veste, tistega z velikimi ušesi, ki se mu rokavi vlečejo po tleh. 

Na poti v Čečenijo smo se najprej ustavili v Mahačkali, prestolnici republike Dagestan, kjer nas je v hotelu Primorskoje pogostil komandant tamkajšnjega garnizona. Seveda ni šlo brez tradicionalnih kavkaških zdravic. Vsi, ki smo vsaj na pol razumeli rusko, smo zgroženi obsedeli, ko je na koncu vstal še najbolj pijani od vseh pijanih ruskih oficirjev in nazdravil na smrt vseh Čečenov. 

Naslednje jutro smo z več helikopterji MI8 končno odleteli proti Čečeniji. Tisti, v katerem sem bil tudi sam, je imel težave z motorjem, a se je pilot na to odzval z nekaj dobro odmerjenimi udarci s kladivom. Med letom so se na naš prihod v njihov zračni prostor odzvali čečenski uporniki in nam izrazili dobrodošlico z rafali iz avtomatskega orožja. Pilot se je na streljanje odzval z letom v cikcaku. Mi smo se na strele in cikcakanje odzvali s pitjem vodke, ki jo je z nami nesebično delil novinar agencije Reuters. 

V Čečeniji smo se pogovarjali s tamkajšnjimi prebivalci, ki so nam pod budnim nadzorom do zob oboroženih ruskih specialcev izražali navdušenje nad pozornostjo, ki jo je do njih izkazovala ruska vojska. Obiskali smo tudi šolo, v katero je notranji minister pripeljal tovornjak novih računalnikov. Po priložnostnem govoru, zahvali ravnateljice in slikanju ministra z zmedenimi učenci so računalnike naložili nazaj na tovornjak in odpeljali. "Seveda," je na mojo dvignjeno obrv odgovorila ravnateljica, "saj nimamo elektrike." Kot nam je obljubil Putin, smo se lahko o trdnosti ruske zavezanosti miru, demokraciji, vladavini prava in človekovim pravicam prepričali na lastne oči.

Moje drugo srečanje z ruskim predsednikom je bilo slaba tri leta kasneje, konec novembra 2002. V delegaciji smo bili tokrat le štirje, poleg novega predsednika parlamentarne skupščine še njen generalni sekretar ter moj sodelavec Petr, sicer iz Prage, ki je študiral v Moskvi in mi je navkljub poznemu prihodu želel predstaviti vse znamenitosti moskovskega nočnega življenja. Naj vam prihranim podrobnosti, a naslednje jutro sva s Petrom prišla v Putinovo predmestno dačo Volinskoje v suboptimalni psihofizični kondiciji. Putin se tokrat ni več trudil, da bi nas prepričal o trdnosti in zavezanosti in tako naprej. Sprejel nas je v družbi dveh renčečih dobermanov. Bilo je kot v Sreči na vrvici za psihopate. Po srečanju s Putinom nas je v svojo bližnjo dačo povabil še Dimitri Rogozin, takrat bodoči, sedaj nekdanji namestnik ruskega zunanjega ministra in ruski veleposlanik pri zvezi Nato. Rogozin nam je med obiskom ponosno pokazal generalsko šapko vojske Republike srbske, ki mu jo je podaril njegov tesni prijatelj Ratko Mladić. V tistem trenutku sem odšel na zrak, ker mi je postalo slabo. Pa ne zaradi prekrokane noči. Rogozin je zaslovel decembra 2022, ko ga je med proslavljanjem rojstnega dne v hotelu v okupiranem Donecku šrapnel iz ukrajinske rakete zadel v rit. Žal mi ni uspelo najti podatkov o tem, kaj je imel tisti trenutek na glavi, ampak upanje umre zadnje.

Od takrat se s Putinom nisem srečal in dvomim, da se kdaj še bom. Sem se pa po službeni dolžnosti veliko ukvarjal z Rusijo in z opazovanjem trdnosti njene zavezanosti miru, demokraciji, vladavini prava in človekovim pravicam. V tem obdobju smo lahko spremljali vse mogoče in nemogoče. Od ustavnih sprememb, s katerimi je Putin ukinil regionalno samoupravo in okrepil "vertikalno os oblasti", do napada na Gruzijo, sprejemanja zakonov o "tujih agentih", s katerim je popolnoma zatrl delovanje civilne družbe, preganjanje LGBTI-populacije, pa zavzetje Krima in pred tremi leti še poizkus zavzetja celotne Ukrajine. Vmes je Putin "vertikalno os oblasti" utrjeval z umori novinarjev in političnih nasprotnikov, pozaprl vsakogar, ki si je upal kritizirati njegove vojne, skozi okna pometal cel kup ljudi, ki so mu šli na jetra, našel pa je tudi čas, da ruski dumi ukaže dekriminalizacijo družinskega nasilja. Putinova Rusija je raj za prave dedce, ki lahko svojo babo namlatijo vsakič, ko si to zasluži. Putinu lahko očitate marsikaj, razen prebujenstva. 

V vseh teh letih sem spoznal veliko ruskih državljanov, aktivistov, umetnikov, zagovornikov človekovih pravic, ki jih zaradi njihovega poguma in predanosti demokratičnim vrednotam izjemno spoštujem. Žal jih je bila večina prisiljena oditi iz Rusije, a nekateri še vztrajajo, vsem tveganjem navkljub. Pred letom sem spoznal človeka, ki v čečenski prestolnici Grozni organizira podporo LGBTI-osebam. V Čečeniji. Tam, kjer se bande Putinovega pajdaša Kadirova kratkočasijo z linčanjem homoseksualcev. "Mirovnike", ki kritike ruske politike tako radi zmerjajo z rusofobi, bi spomnil, da ruskim državljanom nihče ni prinesel toliko gorja kot njihov predsednik. 

Pred četrt stoletja, v času mojega prvega srečanja s Putinom, se je ruski predsednik še pretvarjal, da je zavezan evropskim demokratičnim vrednotam. Danes mnogi v Evropi vse manj prikrivajo svojo privrženost – ali toleranco - do Putinovih idej in ravnanj, ki so v popolnem nasprotju z vrednotami miroljubne koeksistence, mednarodnega prava, človečnosti, demokracije, svobode in spoštovanja človekovih pravic. Vse to vpliva na to, ali bo v Evropi še naprej in še več vojne ali pa bosta vendarle prevladala mir in razum. Tega si želimo vsi, le da nekateri dvomimo, da bomo do miru prišli, če bomo podivjanemu silaku pošiljali poljubčke in rožice v upanju, da svojih dobermanov morda le ne bo naščuval tudi na nas.