Matjaž Gruden
"Kaj misliš, delat pejd!" je zame eden od najbolj zoprnih in primitivnih slovenskih idiomov. Vzbuja mi spomine na bulije v osnovni šoli, najstniške mozolje in uležan švic. Insinuacija, če lahko uporabim tako zapleten izraz za nekaj tako butastega, da med razmišljanjem in delom obstaja konflikt, se mi je zdela primitivna takrat in se mi zdi še danes. Pravzaprav še posebej danes, ker to ni več le domislica mladoletnih grobijanov, ampak politični in ideološki diskurz, ki ustvarja in podpihuje revolt proti razmišljujočim in ustvarjajočim "elitam". Danes je "kaj misliš, delat pejd" del železnega repertoarja tistega, kar mnogi imenujejo zdrava pamet, za to pa je že Albert Einstein dejal, da ne gre za nič drugega kot za akumulacijo vseh predsodkov, ki ste si jih nakopičili do polnoletnosti. Ni naključje, da Trumpova administracija svoje lomastenje po ameriških institucijah ponosno imenuje "revolucija zdrave pameti".
Moj odpor je večplasten. Najprej mi gre to na jetra zato, ker gre pač za bulije, maltretiranje soljudi pa je nekaj, kar se mi osebno zelo fržmaga. Drugič zato, ker gre za konstrukt. Ne le zato, ker je razmišljanje (in ustvarjanje) delo, ampak tudi zato, ker ljudje, ki (fizično) delajo, niso po defaultu nezmožni razmišljanja in ustvarjanja. V življenju sem srečal kar nekaj bedakov z doktoratom in še več ljudi, ki jim življenjske okoliščine morda niso omogočile daljše izobrazbe, pa so me navdušili s svojimi idejami, razmišljanjem, kreativnostjo in vrednotami. Moj tretji zadržek je političen. Hujskanje ima jasno določene cilje. Po pravilu podpihovalci revolta "ljudstva" proti "elitam" tudi sami prihajajo iz političnih in ekonomskih elit in zgolj izkoriščajo pogosto realne stiske in nezadovoljstvo delavcev in drugih socialno, ekonomsko in politično marginaliziranih slojev za promocijo lastnih političnih in ekonomskih interesov. Pokvarjeno, ampak deluje.
Vse to mi gre po glavi, ko spremljam razprave o vlogi kulture, umetnosti in umetnikov v današnji Sloveniji. To, kar se dogaja pri nas, seveda ni nič izjemnega. Boj proti "elitam", pa naj bo umetnikom, znanstvenikom, novinarjem, civilni družbi, sodnikom, zdravnikom ali politični konkurenci, je gonilna sila avtoritarnega populizma vsepovsod.
Kultura ima v populistični ideološki paradigmi še posebej pomembno mesto. Medtem ko ima liberalni del političnega spektra pogosto težave z razumevanjem pomena kulture in umetnosti za demokracijo, je tistim na neliberalnem robu to precej bolj jasno. Pojme kulture, umetnosti, tradicije in identitete so deformirali, pravzaprav obrnili na glavo in jih sedaj uspešno uporabljajo v svoji kampanji spodkopavanja demokratičnih in humanističnih načel. "Kultura" v rokah populistov postane uniforma, po kateri na bojišču kulturnega boja ločujemo "naše" in "njihove", in gorjača, s katero narodu nevarne drugačneže tepemo po glavi.
V tej optiki je vsak umetnik, ki ne ustreza populističnemu kalupu nacionalno zavednega ustvarjanja, moteč in nevaren. Umetniki, ki ne ustvarjajo le za to, da bi bili všečni, ampak sledijo svojemu poslanstvu, ki ni vedno prilagojeno tržnim ali političnim pričakovanjem, postanejo tarča za hujskanje množic in nabiranje političnih točk. Požrtne pijavke na prsih nacije, ki ne misli, ampak zgolj dela. Umetniki, ki so preveč leni in premalo Riefenstahl. Postanejo del tistega, čemur so v časih, za katere smo verjeli, da se ne bodo nikoli ponovili, rekli izrojena umetnost in za kar danes nekateri - z očitnim pomanjkanjem ali prezirom do zgodovinskega spomina na doline zelene, s krvjo prepojene, - uporabljajo isti izraz.
Če želimo tudi jutri delati in biti uspešni, ne potrebujemo zgolj digitalnih veščin, ampak tudi kritično razmišljanje in ustvarjalnost. Zato potrebujemo kulturo
Ne gre za to, da bi umetniško ustvarjanje ločevali na tisto, kar je ljudem všeč, in tisto, kar je po godu le "elitam". Pri enem in drugem boste našli vse sorte, od kreativnih presežkov do pofla. O okusih se ne razpravlja, so rekli že stari Rimljani, ampak tudi meni gredo v nos ljudje, ki se vzvišeno sprdavajo iz "ljudske kulture". Mene osebno se dotakneta tako Tam, kjer murke cveto kot Maja Smrekar. Okej, ne na isti način, ampak vseeno. In mi je čisto kul, če vam eno ali drugo ne paše. Ampak dejstvo je, da svobode umetniškega izražanja ne moremo in ne smemo omejevati glede na osebne preference, zadržke, predsodke in še najmanj politične interese.
Pa ne gre samo za vprašanje okusa in osebnih preferenc. Gre za svobodo in uspešnost, tudi razvojno in ekonomsko. Pred leti smo na konferenco evropskih ministrov za izobraževanje kot glavnega govorca povabili Gerfrieda Stockerja, dolgoletnega direktorja festivala Ars Electronica v Linzu. Tema je bila izobraževanje za digitalno družbo. Zbranih ministrov niso presenetili le Gerfriedovi hekerski dolgi lasje in zmečkana majica, ampak predvsem to, da je po njegovem mnenju za pripravo na digitalno prihodnost ena od najpomembnejših komponent kultura. Ključ do humane in humanistične prihodnosti, v kateri bosta vse večjo vlogo igrali tehnologija in umetna inteligenca, je človeška kreativnost, ki ustvarja, komentira, izziva in kritizira. Gerfriedovo sporočilo je jasno. Pejd mislit in ustvarjat, če želiš še naprej delat. Večina današnjih otrok bo v prihodnosti opravljala poklice, ki danes še ne obstajajo. Če želimo tudi jutri delati in biti uspešni, ne potrebujemo zgolj digitalnih veščin, ampak tudi kritično razmišljanje in ustvarjalnost. Zato potrebujemo kulturo. Ne le všečno, tudi tečno.
Slovenija je svojo državo in svojo demokracijo zgradila tudi na temelju svoje kulture. Skozi zgodovino je to kulturo soustvarjalo mnogo umetnikov, ki niso bili povšeči vsem ljudem in še manj vsem režimom, a so vendarle, ali prav zaradi tega, prispevali pomemben delež k temu, kdo smo in kaj smo dosegli kot narod, družba in država. V kreganju o pomenu kulture in o pravih in nepravih umetnikih v današnji Sloveniji gre prav za to. Ali bomo tudi v prihodnosti samostojni in uspešni. Predvsem pa, ali bomo še naprej mislili, ustvarjali in delali. Ne kot dninarji za umetno inteligentne bulije, tuje gazde in populistične bedake – ampak svobodno in zase.
