(KOMENTAR) Cena dostopnosti

Predsednik uprave Stanovanjskega sklada Črtomir Remec je ob sprejetju paketa stanovanjske zakonodaje napovedal, da se zdaj "selijo na gradbišča", kar naj bi pomenilo začetek uresničevanja načrtov o povečanju javnega najemnega fonda. A ob takšnih izjavah velja pogledati onkraj optimističnih napovedi in preveriti razmere.

V pripravi ali gradnji je približno 2000 javnih najemnih stanovanj, kar je pomemben korak, a hkrati premalo glede na obseg potreb. Po ocenah stanovanjskih strokovnjakov in OECD Slovenija že danes zaostaja za več deset tisoč stanovanji, če želi doseči povprečno dostopnost, primerljivo z razvitimi državami EU. Najbolj izrazit je primanjkljaj v segmentu cenovno dostopnih najemnih stanovanj, ki bi pokrila potrebe mladih, družin in starejših.

Napoved, da bo do leta 2035 zgrajenih 20.000 novih javnih najemnih stanovanj, je ambiciozna, a zahteva natančen načrt. Če razdelimo to številko na letno raven, bi morali vsako leto zagotoviti od 1500 do 2000 novih stanovanj. A ob tem se postavlja dvom, ali trenutne gradbene zmogljivosti takšno dinamiko sploh omogočajo. Dodatno negotovost prinaša tudi vprašanje, ali imajo lokalne skupnosti in republiški stanovanjski sklad dovolj finančnih, kadrovskih in prostorskih zmogljivosti za takšen gradbeni pospešek.

Poleg gradnje pa zakonodajne spremembe prinašajo pomembne posledice za obstoječe in prihodnje najemnike. Ena ključnih novosti je nov način določanja neprofitnih najemnin, ki bo po novem bolj povezan z realnimi stroški vzdrževanja stanovanjskega fonda in potrebami stanovanjskih skladov. To pomeni, da se bodo najemnine prilagajale predvsem zaradi zagotavljanja vzdržnega financiranja in ohranjanja kakovosti bivališč, kar pa lahko za najemnike prinese občutno višje mesečne obveznosti.

Dodatek za vzdrževanje, ki bo po novem sestavni del najemnine, utegne posebej obremeniti prebivalce starejših stanovanj, kjer bodo ta bremena najvišja. Po ocenah ministrstva naj bi se prihodki stanovanjskih skladov iz tega naslova povečali za 20 do 40 odstotkov, kar jasno kaže, da bodo del bremena financiranja novih projektov nosili prav najemniki.

Čeprav zakonodajalec ob tem obljublja, da bo dostopnost zagotavljal s prilagajanjem subvencij, izkušnje iz tujine kažejo, da takšni ukrepi pogosto vodijo v dodatno rast najemnin tudi na prostem trgu. To ustvarja tako imenovano inflacijo najemnin, kjer subvencije sicer kratkoročno pomagajo posameznikom, dolgoročno pa zvišujejo cene za vse in krepijo socialne razlike.

Obenem ostaja vprašanje, koliko časa bo država lahko vzdrževala takšen sistem subvencij v obdobjih gospodarskih kriz, ko socialni transferji pogosto doživijo prve proračunske reze. Takrat bi se lahko dostopnost do javnih najemnih stanovanj še dodatno poslabšala - prav v času, ko bi jih ljudje najbolj potrebovali. A ostanimo optimisti, vendar ne naivni. Prihodnost stanovanjske politike bo odvisna od tega, ali bomo kot družba pravočasno spoznali, da je dostopno in varno bivališče veliko več kot tržna dobrina - je temelj socialne stabilnosti in dostojnega življenja.