Eseji dijakov o nacionalizmu: Nacionalizem in kapitalizem z roko v roki

1. Nacionalizem in multikulturalizem

"Sram me je bilo, ko sem spoznal, da je življenje zabava v kostumih, jaz pa sem se je udeležil s svojim pravim obrazom." Citat narekuje, da posameznik nadane na svoj obraz nekakšno masko, da bi ga skril, vendar kar je tu predpostavljeno, je da na prvem mestu obstaja "pravi obraz" (moj "avtentični" jaz, moja "prava" identiteta), ki ga moram prekriti – to je resnična ideologija, ki nam je hitro prepoznana, potem ko uvidimo interno hierarhijo logike tega stavka. Na enak način lahko obdelamo nacionalistično ideologijo.

Kar je povsod po svetu in tako kot tudi v Sloveniji prisotno, ko govori nekdo, ki se označi za nacionalista, je nekakšna opozicija med domorodcem in tujcem, takojšnje vsiljevanje dogme o dualizmu dveh kompletnih in končnih entitet.

Kar je o vojni kultur predpostavljeno, je multikulturnost sama – neuvidenost dejstva, da se je marsikatera kultura razvila ravno zaradi konflikta med kulturami – nikoli ne bi obstajala brez njega, njim je konstitutiven. Predpostavlja, da samo po sebi obstaja več kultur, ki so v nekem trenutku v darvinističnem boju, namesto da bi pretehtala dejstva, da ima vsaka kultura sama v sebi svoje kontradikcije in disjunkcije. Še več, brez njih ne bi obstajala, potrebni so za njeno impozicijo na posameznika in obenem za njen razvoj.

Torej, če nekdo razmišlja o multikulturalizmu kot o boju z načelom preživetja najmočnejšega, hitro uzremo, zakaj se ustvari nacionalistično gibanje – v svojem mišljenju se le brani pred grožnjo svojega izumrtja, kar pa so seveda popolna moralna tla, ki mu nadalje omogočajo prekoračiti kakršnokoli moralno oviro, in končamo z "opravičljivim" genocidom. Ne zato, ker jih hočemo iztrebiti, ampak ker jih moramo! – tu smo izrodili rasizem.

2. Nacionalizem in kapitalizem

Nacionalistična gibanja (ali pa vsaj tista, ki za takšna okličejo) imajo vedno prekrit, vendar določen odnos do kapitalizma in kapitalizem do njih. Prizadevajo si za načeloma bolj proste trge in nižanje davkov, še posebej za najbogatejše in korporacije. To morda izvira iz dogmatičnih liberalnih načel ali pa nasprotovanja kakršnimkoli anti-liberalnim pozivom z leve, ki jo asociirajo z internacionalizmom.

Kar pa je dandanes ekstremno tuje vsaki samooklicani nacionalistični stranki, je širjenje državnega sektorja – mnoge bi celo rade privatizirale prej podržavljene institucije, ali pa širjenju le teh ostro nasprotujejo (Nagel Farage – NHS, Demokrati in Republikanci – javno zdravstvo). Nobeno naključje ni, da so Trumpovo inavguracijo obiskali Musk, Bezos in Zuckerberg – trije največji privatniki v državi. Gre pa tudi izpostaviti prereprezentacijo socialnih velikanov – vsi ti ljudje si lastijo kapital ne le v smislu finančnega kapitala, ampak tudi družbenega, so znane osebnosti, hkrati pa jim je glavni vir dobička v obeh poljih kapitala socialno omrežje. Ti so dandanes izjemen vir informacij, ki pa so v kakršnemkoli demokratičnem sistemu ključnega pomena. Če lahko nadzoruješ in usmerjaš te tokove informacij, imaš političen vpliv. Iz istega razloga obstajata cenzura in propaganda. Nikoli ni obstajal avtoritaren režim, ki se tega ni zavedal, lahko pomislimo na slovensko 19. stoletje znotraj Avstro-Ogrske, nacifašizem ali pa Sovjetsko zvezo.

Ampak kako lahko naš svobodni Zahod primerjamo s takšnimi zablodami, kot doktrina fašizma in njeno poveličevanje države nad vlogo posameznega človeka, če pa živimo v dobi hiper-individualizma? Kako bi nas lahko ideologija prostega trga pripeljala do takšne primerjave?

Tako Musk kot Zuckerberg sta izrazila nezadovoljstvo nad zatiranjem svobodnega govora, ki naj bi se dogajal v zadnjih letih, še posebej znotraj Evropske unije, karkoli kar nasprotuje kapitalni investiciji v dobičkonosen sektor je zatiranje svobode. Ne sledi se moralnim zakonom, temveč ekonomskim prepričanjem, služenju zaslužku namesto grajenju prihodnosti – ne glede na to, kako zgrešene so lahko bile takšne vizije. Informacija je bolj razširjena, če je šokantna, če hitro pritegne, je vulgarna, senzacionalna; in ponotranjena, če jo ljudje hočejo verjeti, če potrjuje njihova prepričanja. Prepustiti širjenje informacij socialnim omrežjem je popuščanje hedonizmu, krogu neskončnega užitka, katerega produkt je mnogokrat nevaren, celo anti-liberalen in kljubuje načelom, ki bi morala biti upoštevana za njegovo stvarjenje. Če si moderne centristične vlade želijo vse prednosti kapitalizma brez njegovih manj želenih produktov, potem so primorane postavljati ekonomske in politične meje, na enak način kot nuklearne elektrarne ne smejo pustiti fuziji prosto pot.

Ni naključje, da ekonomsko-liberalno gibanje opravičuje svoje defundiranje javnih sektorjev z argumentom, da se finančnih mrež poslužujejo ne-avtohtone narodnosti in migranti medtem ko lenarijo in ne prispevajo k ekonomiji – povprečen moderni liberalec se bo vzburil ob izpostavitvi rasizma v tej izjavi, vendar če jo prepustimo mentalnemu prežvekovanju, ugotovimo, da v svojem kapitalističnem pogledu na svet hkrati tudi reducira vrednost človeškega življenja na razmerje med ceno in profitom. Tukaj hodita nacionalizem in kapitalizem z roko v roki. Isto vezanje sedanje ekonomskega predikata lahko vzpostavimo tudi z LGBT-sovraštvom, ki pa je tudi nekoliko nacionalistično v smislu, da odobravanje obstoja teh ljudi ne vidi kot eno izmed od nekdaj obstoječih vrednot svojega naroda, ki jih skuša obuditi z obujanjem ti. "Narodne zavesti" kar se zdi v sopostavitvi z "Razredno zavestjo" kot nekakšen satirični preobrat slednje. To je vedno nekakšna nuklearna družina z točno določenimi razmerji, ki so "vredna ponosa" in skrbijo za večanje števila narodnih pripadnikov, zato pa hitro identificira vse ljudi, ki ne padejo v to kategorijo in jih vidi kot nevarne ali pa kot disidente.

Nacionalizem je mnogokrat lahko ekstremno nepraktičen v svojem ponosu do lastnega naroda vsaj do tolikšne mere, kot je lahko takisto produktiven in gonilo za zgodovinski napredek. Težko bi našel Slovenskega intelektualca v 19. stoletju, ki se ne bi zavzemal za slovenski narod, pa naj si bo to z trializmom znotraj Avstro-Ogrske ali pa cepitev od le-te in formiranje Jugoslovanske države, četudi so bili sami pristaši sicer ne- oz. anti-nacionalističnih doktrin, kakršna je socializem/komunizem (prim. Cankar).

Globalizacija kratko malo v svojem iskanju novih trgov za izvleko profita uničuje, kakorkoli je lokalnega (kolikor jo to ovira). Edino naravno je, da bo narodna entiteta zamajana in se tako reakcionarno borila za svoje preživetje, kolikor zgrešeno pač to zmore, namreč nacionalizem je v svoji zvezi s kapitalizmom veliko pretesen, da bi ga lahko spoznal za svojega pravega nasprotnika. Veliko raje takšna gibanja težijo k ločitvi od večjih mednarodnih enot, kakršna je bila odločitev ZK, da zapusti Evropsko unijo ali Trumpova odločitev za odstop od Pariškega sporazuma in WHO. Nacionalizem išče prej simbolne kot pa dejanske zmage nad globalizmom in multikulturalizmom. Takšna je bila tudi prepoved in smrtna kazen za homoseksualni akt v Ugandi, delno upravičena tudi kot boj proti zahodnemu kolonializmu (in njegovim vrednotam). Človek hodi po centrih večjih mest v Evropi in naleti na veliko bolj potentno množico jezikov in obrazov, kot bi jih tudi le deset let nazaj in se panično ozira za priučeno identiteto Evropejca kot belega krščanskega človeka, ta pa za njim počasi bledi. Doživi krizo identitete, na katero odreagira s strahom in nasiljem proti najbolj simbolnemu tistega, ki je tuje, in se tako za venomer priklene na zatiranja posledic globalizacije in ne na njen vzrok. Nacionalisti so, če so zvesti svojim moralam in če niso zmotni že v začetnih idejah, neefektivni vsaj v svojih dejanjih.

3. Nacionalize skozi psihoanalizo

Pomembno je govoriti o nacionalizmu ne kot o abstraktni ideologiji, temveč resničnih prepričanjih realnih ljudi. O nacionalizmu ne more biti govora, brez da je govora o identiteti družbe oz. naroda, skupaj z identiteto posameznika, njuni relaciji. Kakor je trdil Freud v "Množična psihologija in analiza jaza", prave razlike med psihologijo družbe in posameznika pravzaprav ni; kakršenkoli poskus razumevanja enega na koncu zahteva znanje obojega.

Družba ne obstaja brez njenih članov, posameznih ljudi; vendar kolikor je ta izjava očitna, je manj razvidna njena inverzija – brez družbe ni posameznikov. In slednje je že hierarhična izjava, uvidi, da so socialna prepričanja oziroma kultura in ideologija prisotni, že preden (ali pa vsaj vzporedno) lahko govorimo o obstoju kakršnegakoli subjekta ter še več: Zanj so konstitutivni! Človek lahko gre še dlje; daleč najpomembnejša lastnost ideologije je, da se ne kaže kot takšna, čeprav je venomer prisotna.

Potem ko si ga prepričal v njegovo individualnost, si ga že takoj odtujil od drugega posameznika. Govorjenje o individualizmu ni nič drugega kot pa postavljanje mej med ljudmi. Nadaljnje razmejitve, glede na narodnost, jezik, kulturo itd., so vse lažje, četudi vse bolj abstraktne. Moraš vzpostaviti medije povezav znotraj enega naroda, hkrati pa mu ponuditi alienacije z tujim. Ta medij Lacan imenuje trait unaire – enarna lastnost je označevalec razlike, ki podpira identifikacijo. V bolj vsakdanjem primeru je lastnost, preko katere uvidimo podobnost oz. nasprotje med nami in drugim. Mnogo ljudem so, npr., privlačni politiki, ki se izražajo bolj vulgarno (Trump), saj jih s tem imajo za njim bolj podobne kakor visokodružbena sintaksa kakšnega elitista.

4. Nacionalizem kot ideologija

Za kogarkoli, ki se sprašuje, kje je potreba po vpeljavi fašizma v pogovor o nacionalizmu: V Doktrini fašizma je Benito Mussolini večkrat poudaril pomembnost naroda za njegovo ideologijo, kjer pa slednji dominira nad voljo posameznika in v partnerstvu z državo ureja in usmerja pomen njegovega življenja. V pogledu fašizma na zgodovino kateregakoli naroda naj bi človek bil človek le znotraj neke večje, njemu dominantne enote (družine, družbene skupine, naroda), še najpomembneje zgodovine – tradicije, običajev, kulture, folklore itd. Če bi dejali, da je to precej oster in prodoren pogled na družbo, se ne bi motili; tako kot komunizem ima tudi fašizem tesne vezi s filozofijo. Giovanni Gentile je imel tesne vezi z Mussolinijem, skupaj sta napisala prej večkrat omenjeno Doktrino fašizma, njegova filozofija pa (dejanski idealizem) je izhajala iz Hegla: takšno razmišljanje o državi bo znano vsakemu, ki je prebral Filozofijo zgodovine ali pa Filozofijo pravice, Gentile sam je bil starohegeljanec (desna skupina), v kontrastu z npr. Markom, ki pa je uviden kot mladohegeljanec (leva skupina).

Nacionalizem modernega kova pa je nekakšna zmes liberalno-kapitalističnih in razvodenelih fašističnih idej, njegova slaba podkovanost v tem, kaj zares sploh je glavni razlog, zakaj se ideje nacionalističnih strank močno spreminjajo glede na državo, v kateri so in hkrati za njegove enostavno uvidene nesmiselnosti in politično neefektivnost. Popolnoma narobe je oklicati nekatere desne voditelje modernih časov za fašiste (Trump, Janša, Farage …), saj imajo precej libertarne poglede na državo kot ustanovo. Veliko natančneje bi jih bilo oklicati za preproste konzervativce kakršnegakoli stanja, za katerega menijo (oz. si želijo), da je obstajal v njihovi državi.

Nacionalizem je tudi opažen pri poveličevanju zgodovine, tradicije oziroma kulture svojega naroda, četudi v lastno škodo. Pomislimo lahko na odnos Slovenije do alkohola in kakšen velik del naše kulturne zgodovine je. Marsikdaj, ko je govora o prepovedi ali restrikciji kupovanja in pitja v določenih kontekstih – vroča tema ta trenutek – se pojavi argument pomembnosti vina in piva v naši kulturi ter da je kakršnokoli prepovedovanje vsaj delno anti-tradicionalistično, kar pa seveda neizpodbitno je, posledično pa naj bi bilo tudi anti-nacionalistično.

V marsikateri tako lažji kot fašistični obliki nacionalizma prihaja do poveličevanja preteklosti oziroma historične esence nekega naroda; posamezniku se ni treba ozreti daleč, tega so v veliki meri bili krivi totalitarni režimi 20. stoletja. Nacistična umetnost je bila nekakšno nenaravno obujanje antičnega stila in poveličevanje arijske rase, iskanje nečesa izjemnega v njihovi esenci, s čimer bi lahko opravičevala svoj obstoj kakor tudi nacističnega režima in njegovih dejanj – kakorkoli ni sovpadala z njihovo ideologijo ali pa jo kot za le-to izpostavljalo je bilo oklicano za "Entartete Kunst" (degenerativna umetnost) in prepovedano. Tudi danes bi s težavo dejali, da je mnenje ljudi o moderni umetnosti – termin, ki označuje malo morje različnih gibanj in smeri – pozitivno.

Nacionalizem se s težavo spoprijema z uveljavljanjem t. i. univerzalnih vrednot (enakost, svoboda in pravičnost), ker že takoj prednjači svojo identiteto v relacijo z drugo, v sodobnih časih pa se počuti razvrednoten v sliki globalizacijskega kapitalizma in migracij, saj slednja postavljata pod vprašaj dogmo o narodu kot kompletni entiteti, hkrati pa se, tudi če bi hotel, ne bi mogel zares zoperstaviti dirjajoči prihodnosti.