Inter četrtič ali PSG prvič je vprašanje, ki roji po glavi slehernega nogometnega navdušenca pred sobotnim finalom lige prvakov. Tega bo še petič v zgodovini gostil München in drugič Allianz Arena, ki je leta 2012 na obračunu med domačim Bayernom in kasnejšim prvakom Chealseajem dokončno nasledila olimpijski stadion, ki je bil finalno prizorišče v letih 1979, 1993 in 1997. Bavarska prestolnica je bila na tekmi vseh tekem klubskega nogometa priča marsikateri legendarni zgodbi, a vsem je skupno le eno. Vsa moštva do sedaj so v Münchnu prvič v svoji zgodovini dvignila v zrak pokal za najprestižnejše klubsko nogometno tekmovanje na svetu.
Premierni milijonar za prvi naslov
Prva se je spisala v sezoni 1978/79. Nottingham Forest je nazadnje v Evropi nastopal v devetdesetih, kamor se v prihodnji sezoni vrača po več kot tridesetih letih. A Forest je svoje zlato obdobje preživljal pod vodstvom Briana Clougha, enega najboljših angleških strategov vseh časov. Nekdanji osrednji napadalec je na klopi v osrčju Anglije preživel več kot osemnajst let in v tem času spisal vso zgodovino tega kluba (z izjemo dveh osvojenih pokalov FA, ki sta v klubske vitrine prišla že prej).
Največji uspeh za Clougha in druščino se je zgodil 30. maja 1979, potem ko so dve leti prej bili še del angleške drugoligaške druščine. Poleg tega prvi münchenski finale s sabo nosi še eno legendarno zgodbo. Clough si je namreč februarja tistega leta izboril, da je denar, ki ga je klub prejel za zmago v premier ligi sezono prej, porabil za prvi milijonski britanski prestop v zgodovini. Toda Trevor Francis, napadalec, ki je pred tem igral za Birmingham, je v ligi prvakov debitiral šele na dan finala. Pravila Uefe so takrat namreč velevala, da evropskega nogometa Francis ni smel igrati še naslednje tri mesece, tako da je lahko zaigral le na zadnji tekmi sezone in več kot upravičil znesek za svoj prestop.
Angleži so v sodnikovem dodatku prvega polčasa končno prebili trdoživo obrambo oslabljenega švedskega Malmöja, ki se je v edini evropski finale katere izmed skandinavskih držav podal brez številnih ključnih nogometašev - s precej obrambno taktično zamislijo. Prav Francis je po predložku na oddaljenejši vratnici čakal žogo in jo z glavo poslal v nebranjen del mreže.
Nottingham Forest je ta uspeh v naslednji sezoni enkrat ponovil, toda zatem se pretirani uspehi kluba niso več vrstili, zato bi lahko dejali, da so bili v Münchnu in nekaj mesecev kasneje resnično na vrhuncu svojih uspehov.
Prva za Francoze, zadnja za van Bastna
Leta 1993 je prvo in do danes še zmeraj edino zvezdico v ligi prvakov dočakal francoski klubski nogomet. Marseille je v Nemčijo prispel v pričakovanju obračuna s takrat izjemnim AC Milanom, ki se je v skupinski del prebijal tudi prek Olimpije. To so bili seveda povsem drugačni nogometni časi. Če se je več kot desetletje pred tem igralo le na izpadanje, smo v začetku devetdesetih dobili skupinski del tekmovanja, ki kljub temu ni bil enak tistemu iz pretekle sezone. Moštva so se namreč morala tja prebiti skozi dva kroga na izločanje in tako se je italijanski velikan srečal s slovenskim predstavnikom. Osmim ekipam se je skozi ta dva kroga uspelo uvrstiti v skupinski del, od koder je le prvo mesto vodilo neposredno v finale. Marseille se je vanj prebil le s točko prednosti pred Rangersi, medtem ko so Italijani bili na drugi strani skoraj brez praske. Vse do finala so morali le enkrat po žogo v lastno mrežo, v skupinskem delu pa niso oddali niti točke. Kaj drugega je bilo težko pričakovati, ko pa je Fabio Capello s klopi poveljeval ekipi zvezdnikov, kot so bili Paolo Maldini, Franco Baresi, Frank Rijkaard, Marco van Basten in drugi.
Milančani so imeli vse, kar je bilo potrebno za zmago; od izkušenj z igranjem v finalih, tri in štiri leta pred tem pa do dveh dobitnikov zlate žoge: van Basten je bil aktualni, medtem ko jo je leto prej Jean Pierre Papin dobil kot član Marseillea, ko mu je ligo prvakov speljala legendarna zasedba Crvene zvezde.
Toda tudi Francozi so imeli svoje adute s Fabienom Barthezom v vratih in Marcelom Desaillyjem v zadnji vrsti, medtem ko je ekipo na terenu v vlogi kapetana vodil zdajšnji francoski selektor Didier Deschamps. Tudi ta finale je odločil zadetek z glavo, v zaključku prvega polčasa je Abedi Pele poslal predložek iz kota, ki je pristal na glavi osrednjega branilca Basilea Bolija. Francoz ni določil le zmagovalca, ampak očitno tudi zadnjo tekmo takrat šele 28-letnega trikratnega dobitnika zlate žoge Marca van Bastna. Nizozemec je štiri minute pred koncem rednega dela zaključil s srečanjem po prekršku glavnega junaka tistega večera. Sledila je še tretja operacija gležnja v karieri, po kateri se je izjemni napadalec več kot dve leti poskušal vrniti na zelenice, a zaman; avgusta 1995 je oznanil konec svoje sila uspešne, a precej kratke igralske kariere.
Zmaga na rivalovem dvorišču
Blišč finala se je na Bavarsko vrnil že štiri leta kasneje in scenarij je bil podoben temu, kot da bi Real Madrid pokal lige prvakov dvignil v zrak na Camp Nou ali pa da bi Maribor na veliko proslavljal v Stožicah. Juventus je na olimpijski stadion prišel branit lovoriko, ki jo je dvanajst mesecev pred tem osvojil po enajstmetrovkah proti Ajaxu, medtem ko je bil za Borussio to prvi in edini uspešen "finale vseh finalov". Šlo je v bistvu za poravnavo starih računov iz leta 1993, ko sta se ti dve moštvi srečali v finalu pokala Uefa, danes znanega pod imenom evropska liga. Tisti finale, ki se je igral na povratno tekmo, je suvereno dobila stara dama, ki je slavila s skupnim izidom 6:1.
Suvereni in dovolj premeteni Dortmundčani so na krilih dveh zadetkov Karla-Heinza Riedla med 29. in 34. minuto odšli na odmor z zajetno prednostjo. Seveda ne bi bil tipični finale v bavarski prestolnici, če Riedl ne bi enega zadetka dosegel z glavo. Juve se je kot nesporni favorit z Zinedinom Zidaneom na čelu znašel v zaostanku, a za žarek upanja je poskrbel takrat 22-letni Alessandro del Piero, ki je po vstopu s klopi znižal zaostanek. Toda Nemci so stvari hitro postavili na svoje mesto in nekaj minut kasneje z izjemnim zadetkom Larsa Rickna prišli do najprestižnejše lovorike v klubskem nogometu in hkrati Juventus poslali na trdovraten niz petih finalnih porazov, ki se ga v Torinu še do danes niso uspeli otresti.
Zmaguje se z goli, ne z lepoto
Če se ne bi zgodila Wembley leta 2013 in Lizbona leta 2020, bi trinajst let kasneje navijači Bayerna nedvomno še zmeraj sanjali zadnji domači finale. Bayern je bil namreč le ena izmed štirih ekip v vsej zgodovini, ki je imel to čast, da je zadnjo tekmo sezone lahko odigral na igrišču, ki ga do potankosti nogometaši poznajo tudi sredi noči brez kakršnegakoli snopa svetlobe iz reflektorja. Vendar je bila tisti večer v zraku očitno posebna magija, prav taka, ki je preprečila, da bi se kljub premoči rdečih zgodovina v svojem četrtem zaporednem poskusu izjalovila. Sploh po tem, kakšna sezona je bila to za Chelsea.
Andre Villas-Boas je na začetku tekmovalnega leta na klopi modrih nasledil Carla Ancelottija, toda Portugalec na stolčku londonskega velikana ni zdržal celotne sezone. Nepričakovani junak je tako postal njegov pomočnik, takrat še vsem neznani Roberto di Matteo, ki je marca leta 2012 vlogo glavnega trenerja sprejel le kot vršilec dolžnosti do konca sezone, a izvršil jo je, kot da bi ga poklicala domovina. Začel je tako, da je Chelsea popeljal v četrtfinale lige prvakov, potem ko so bluesi še pod prejšnjim strategom po prvi tekmi osmine finala proti Napoliju zaostajali za dva gola, toda kar je takrat uspelo Italijanu na klopi modrih, je res izjemno, in vprašanje je, če bo kdaj še komu. Chelsea se je do finala prebil z izredno obrambno taktiko, ki je prežala na protinapade in v teh lomila tekmeca za tekmecem. Bila je tako učinkovita, da je na poti do finala ni uspela zaustaviti niti branilka naslova Barcelona z vsemi zvezdniki na terenu in Pepom Guardiolo na klopi. Marsikomu je zaradi svoje podrejenosti srečanje za srečanjem ta ideja v igri šla precej na živce, a žal se v modernem nogometu ne da živeti od lepote in prefinjenosti, pač pa od golov.
Nič kaj drugače ni bilo na sklepnem delu sezone na Allianz Areni. Bayern, ki je tisto leto pričel tekmovati že v zadnjem krogu kvalifikacij, je pritiskal od prve sekunde, saj se je zdelo kot naročeno, da si lahko končno nadenejo obliž na rano iz leta 2010, ko jih je na zadnji stopnički ustavil letošnji finalist Inter. Londončani so pod pritiskom klonili šele v 83. minuti, ko je žogo v mrežo - da, uganili ste - z glavo iz neposredne bližine poslal Thomas Müller. Pet minut kasneje je po dvajsetih domačih kotih prišel še čas za prvega gostujočega in edinega, ki so ga potrebovali. Zdi se, da v vsaj naslednjih desetih izvedbah Didierju Drogbaju ne bi uspelo to, kar mu je v edini priložnosti, ki se mu je ponudila. Toda to je bil zadetek za priključek, ki je obračun zavlekel v podaljšek. V njem so se Nemci še enkrat več znašli pred vrati raja, saj je v peti minuti nadaljevanja Drogba v lastnem kazenskem prostoru podrl Francka Riberyja. Obup na eni strani in sreča na drugi ter človek, Čeh po narodnosti in priimku, ki je poskrbel, da se je dvoje čustev hitro prelilo z ene strani tribun na drugo. Govorimo seveda o Petru Čechu, ki je vsem izjemnim obrambam tisti večer dodal še eno z bele pike in v nemilost marsikaterega navijača Bayerna poslal Arjena Robbna. O končnem zmagovalcu so odločale enajstmetrovke, kjer je ponovno potreben del prispeval gostujoči vratar, medtem ko je Drogba brez oklevanja in suvereno izvedel zadnjo najstrožjo kazen.
Kako bo letos? Pravijo, da se zgodovina ponavlja. In če se bo tudi letos, potem bo Marseille po več kot tridesetih letih dočakal svojega naslednika, ki pa bo za vpis v anale moral čez marsikaj. Inter je v celotni letošnji sezoni lige prvakov bil v rezultatskem zaostanku le slabih dvajset minut.
