Na kaj moramo biti pozorni pri polaganju keramičnih ploščic

V zadnjih letih se videz kopalnic precej spreminja, veliko pa k temu prispeva tudi podoba talnih in stenskih oblog. Če smo še pred desetletji prisegali na keramične ploščice, je danes izbira večja in bolj raznolika. Spremenil se je tudi dizajn ploščic, tako dimenzije kot barvna paleta. Napredek v tehnologiji pa je prispeval tudi k izboljšanim lastnostim lepil in tesnilnih mas, potrebnih za polaganje keramike.

V kopalnici je tudi več prebojev skozi stene kot v drugih prostorih, te pa je potrebno temeljito zatesniti in pri tem upoštevati pravilen postopek izvedbe, pravi Goran Gomboši, dipl. inž. gradb., iz podjetja Murexin d.o.o.

Za kakovostno polaganje keramike je najprej treba poznati osnove dela, torej material, predpise in orodje, našteva sogovornik. Prav tako je pomembno vedeti, kdaj je podlaga pravilno pripravljena, kakšna je vsebnost vlage v podlagi, katero lepilo izbrati, kako odrezati keramično ploščico, da se ne zlomi, širina fug glede na velikost želene keramične obloge, kje narediti dilatacijsko fugo, če je potrebna, in podobno.

Fuge niso modna muha

Ploščice so bile nekoč manjših dimenzij, na primer 10 x 10 cm, 15 x 15 cm ali največ 20 x 20 cm, in izdelane iz naravnih materialov. „Osnovna surovina za proizvodnjo keramike je bila  glina z dodatki glinencev, peska, pigmentov, mleti klinker. Tehnologija izvedbe je bila stiskanje,“ razlaga Goran Gomboši. Fuge so bile široke 3-5 mm in v večini zapolnjene s fino cementno malto, s katero so bile tudi prilepljene na podlago. Od 19. stoletja so malti dodajali tekoči polimer.

Eni še vedno vztrajajo pri manjšem formatu keramike, čeprav ne tako majhnem kot včasih, na primer 15 x 15 cm, 20 x 20 cm, 33 x 33 cm, izbirajo tudi nekoliko večje, denimo 60 x 60 cm, 90 x 90 cm ali 120 x 60 cm. Drugi želijo imeti v majhnem prostoru samo nekaj vidnih fug in za oblogo izbirajo XXL-formate keramike, 280 x 120 cm ali 320 x 160 cm. „Največja težava je, da so čim manjše in ozke fuge ali obloge brez fug v nasprotju z zakonom. Fuga ni samo stvar končnega videza, ampak ima tudi svoj namen. Zato so določeni standardi, kakšna mora biti glede na velikost obloge, enako velja za dilatacijske fuge – biti morajo elastične in imeti delovne stike,“ razlaga Gomboši. Kot zaključna zaščita v mokrih prostorih so zato po njegovem mnenju vse bolj priljubljene obloge in končne zaščite površin brez fug, sem sodijo epoksi premazi, poliuretan, mikrocement, akrilni tankoslojni ometi, vinil, SPC-plošče (kompozit kamna in plastike) velikih dimenzij brez fuge in podobno.

Tesnjenje pred vgradnjo obloge je obvezno

Tesnjenja v kopalnicah nekoč niso poznali, stenske in talne obloge so položili neposredno na podlago – omet, beton in druge. Ker pa so bili vpojni tako podlaga na tleh kakor tudi omet in opeka na stenah ter sama keramika, se je konstrukcija tlakov in zidov lahko navlažila. „Res pa je, da je bila v večini kopalnic vgrajena litoželezna kopalna kad, zato je navlaževanje povzročalo le škropljenje vode ob uporabi kopalne kadi. Tudi perilo so prali ročno zunaj ali v kakem predprostoru in ga sušili na odprtem ali na kaki pokriti verandi. Vse to se je kasneje preselilo v kopalnico, v današnjem času pa imamo za to ločene prostore – pralnico, sušilnico, likalnico, tuširnico, ločen WC itd. Kasneje so se obloge polagale tudi v segret bitumenski premaz. Vse se je zelo spremenilo predvsem v zadnjih desetih, dvajsetih letih,“ pripoveduje sogovornik.

Spremenili so se po njegovem mnenju tudi standardi, danes imamo natančno predpisano, katere materiale je treba kje uporabiti, katera obloga je primerna za tla, stene, zunaj ali znotraj, kateri sloji so obvezni in nujni za izvedbo pravilne in trajne izvedbe kopalnice, vzdrževanje prostora in drugo. „Že samo za hidroizolacijo v kopalnicah je na trgu prisotnih ogromno produktov in rešitev, ki se vgrajujejo v sisteme za obvezno tesnjenje pred vgradnjo zaključne obloge. Tako poznamo več vrst hidroizolacije, ki so v današnjem času nujno potrebne in predpisane v standardih za neposredno tesnjenje konstrukcije in tlaka tik pod zaključno oblogo (elastične polimercementne, toge cementne, tekoče folije, tesnilne in ločilne membrane, zaključne obloge in končni sloji s funkcijo tesnjenja itd.), gumirane trakove, fugirne mase – komplet material za obnovo in novogradnjo kopalnice.

Ker v podjetju Murexin sledimo novim trendom in zahtevam, imamo v prodajno-proizvodnem programu materiale za izvedbo zaključnih premazov na epoksidni in poliuretanski osnovi, lepila in tesnilne mase za fiksiranje in vgradnjo zaključnih tankoslojnih oblog – SPC-plošče, vinil ipd. Novost je Concreto, sistem na akrilni osnovi, podoben mikrocementu oziroma microtoppingu. Narejen je na akrilni osnovi, ne na cementni, in je lahko končni nanos v kopalnici v različnih barvnih kombinacijah,“ opisuje strokovnjak.

Lepilo za površine, izpostavljene navlaževanju

Preden oblogo prilepimo, moramo zagotoviti, da je podlaga trdna, brez prahu in v dovoljenih mejah ravnosti AB-tlaka, estriha, kar v praksi večinoma ni upoštevano, opozarja Goran Gomboši. „Pri izbiri lepila za zunanjost in notranjost moramo biti pozorni na oznake na embalaži posameznega izdelka, kjer mora biti za vsak produkt po zakonu opis materiala in njegova uporaba. Če tega ni na embalaži, pa mora biti zapisano na aktualnih tehničnih listih proizvajalca materiala,“ še dodaja.

„Lepilo izberemo glede na vrsto keramike (opečna, kamnita, granitogres ali marmor), glede na prostor, kjer se bo polagalo (znotraj ali zunaj), in na koncu glede na vrsto podlage (vpojna ali nevpojna podlaga, talno gretje, kletni prostor),“ našteva Gomboši. Na trgu obstaja po njegovih besedah široka paleta lepil za keramične obloge: običajna cementna lepila C1, poboljšana cementna lepila C2, reakcijska lepila, epoksidna lepila, fleksibilna, hitrovezna, debeloslojna, tankoslojna, za zunaj, za znotraj, za stene, za tla itd. Vsako ima svojo namembnost, razvidno z oznake lepila.

„Vsekakor je pred polaganjem obloge potrebno pripraviti tudi podlago. Lahko je lepilo najboljše, najdražje, z vrhunskimi rezultati in karakteristikami, a če podlaga ni pripravljena, kot bi morala biti, se lahko pojavijo težave že na začetku ali pozneje na zaključni oblogi, denimo kot odstopanje, pokanje obloge, razpoke na fugah, votlo donenje, neravnine in podobno,“ opozarja sogovornik.

Pri izbiri vodotesnih mas, lepila in fugirne mase moramo biti pozorni na deklaracije in navodila, navedene na embalaži oziroma tehničnih listih proizvajalca materiala. „Zelo važno pa je tudi, da se izvajalci držijo navodil priprave materialov in njihove uporabe. Če je navodilo nerazumljivo, naj se obrnejo na eno od podjetij, ki se s tem ukvarjajo, preden naredijo napako, ki jo je lahko kasneje veliko težje reševati,“ priporoča Gomboši.

„Da pa je lahko voda in z njo povezana vlaga tudi velika težava, bi nam vedeli povedati vsi, ki so se soočili s tem. Zato je nujno, da se pri izvedbi kopalnic in vseh drugih prostorov, kjer bi lahko voda oziroma vlaga povzročala poškodbe na objektu, pravočasno predvidijo ustrezni ukrepi za zaščito pred morebitnimi posledicami zaradi vlage,“ še opozarja. Da kopalnici zagotovimo čim daljšo dobo uporabnosti, pa moramo že v fazi projektiranja paziti na posamezne detajle v prostorih in s tem preprečiti prehajanje vlage v konstrukcijo.