Petra Vidali
Že odkar sem v Večerovi kulturni redakciji, in tega je zdaj že več kot četrt stoletja, govorimo o krizi časopisov, krizi kulturnih vsebin v časopisih in posebej krizi umetnostne kritike. Taka stalnica je postal ta diskurz, da se je zdel večen. Dolgo nismo pomislili, da se lahko kriza konča. Pa ne z izboljšanjem, temveč z radikalno ukinitvijo. Nekateri splošnoinformativni mediji so preprosto nehali objavljati kritiške tekste, drugi imajo kulturno stran samo še občasno. Ni samoumevno, da kulturne vsebine so, in še manj, da so dobre.
Včasih grem na kak dogodek z rahlim nelagodjem, ker vem, da so ustvarjalci jezni, saj nam že dolgo ni uspelo zabeležiti ničesar o njihovi dejavnosti. Ampak potem pomislim na tisoče in tisoče dogodkov, umetniških del, fenomenov, kulturnih programov, umetnikov, poznavalcev in spremljevalcev umetnosti, odločevalcev, ministric in ministrov, o katerih smo pisali, jih analizirali, ocenili, intervjuvali, kritizirali, slavili, postavili pred odgovornost.
Bili so časi, ko je bil Večer še drugače vpet v kulturno dogajanje v mestu. Časi, ko so večerovci napisali na Borštnikovem srečanju vsak dan bilten, ki je še vroč čakal na gledalce po večernih predstavah. Ali časi, ko so dva tedna dan in noč živeli s Festivalom Lent. Bili so tudi časi, ko smo si lahko privoščili redno spremljanje najpomembnejših evropskih umetnostnih ali kulturnih manifestacij, od knjižnih sejmov do svetovnih premier naših umetnikov. Časi so se spremenili, mediji so se spremenili. Novinarjev je manj, sredstev je manj, umetnosti ali vsaj kulture pa je vedno več, v mikro- in makrookolju. Spremljanje globalnih kontekstov je postalo bolj virtualno, meja med domom in svetom več ni neprehodna. V Mariboru živijo umetniki, ki gostujejo na svetovnih odrih, in Maribor gosti umetnike iz svetovnih umetniških središč. Prepoznavamo viške, a hkrati vemo, da je za visoka drevesa potrebno živahno podrastje. Ni boljšega občutka, kot če lahko komu odpreš kakšna vrata.
Imela sem srečo delati z izjemnimi kolegicami in kolegi. Malo sem ujela še Lojzeta Smaska - kakšni časi, pokrival je samo gledališče, a celo slovensko gledališko mrežo. Občudovala sem lahko še Janeza Cundriča, poliglota in humanista, ki je do konca delal odlične dolge intervjuje z umetniki brez diktafona, zgolj z beležko. In Vilija Vuka, odličnega poznavalca tradicije in zagovornika inovacije. Bil je zakladnica vedenja o muzealstvu in filmu in bil je prvi navdušenec nad evropskimi prestolnicami kulture. Vsi trije so nas, najprej najmlajši, Vili, zapustili v zadnjem desetletju.
Ni boljšega občutka, kot če lahko komu odpreš kakšna vrata
Od mojega prvega dne na Večeru do njene še sveže upokojitve me je z neizčrpno energijo oblikovala in gnala naprej Melita Forstnerič Hajnšek. In zdaj se lahko učim od mlajših kolegov in kolegic, izjemnega poznavalca filma in pop kulture Matica Majcna in čisto mlade Tjaše Gajšek. Vmes je za daljši ali krajši čas bilo z nami nekaj odličnih novinark in novinarjev, ki so potem izbrali drugačno pot.
Naj ostane Večerova kultura prostor za umetnost in ne samo za afere v kulturi in ne samo za pop fenomene. Naj Večerova kultura ostane. In naj bodočim novinarjem nudi delo takšno zadoščenje, kot ga je in ga še zmeraj nam.
