Na zadnji tekmi sezone 2024/25 je kariero profesionalnega nogometaša zaključil kapetan Maribora Martin Milec. Pred skoraj pet tisoč gledalci v Ljudskem vrtu so mu pripravili slovesnost pred tekmo z Nafto. Od predstavnikov kluba je prejel uokvirjen dres, nekaj besed mu je namenil predsednik NK Maribor Drago Cotar, napovedovalec Stipe Jerić pa je oznanil, da bo številka 22, ki jo je nosil Račan, za deset let upokojena. Pred gledalci je spregovoril tudi nogometni upokojenec. Najprej v videu, ki se je zaključil z napevom "Bela Ljubljana propada", nato pa v družbi žene in otrok na sredini igrišča. "Enkrat viola, vedno viola," je svoj govor sklenil 33-letnik in požel aplavz. 

Milec je proti Nafti vpisal 310. nastop za Maribor, s katerim je v dvanajstih letih osvojil enajst lovorik. Po dveh minutah igre ga je ob špalirju nogometašev na igrišču zamenjal Nejc Viher in prevzel kapetanski trak. Milec se je nato sprehodil okoli igrišča in pozdravil zbrane na tribunah, za nekaj minut pa se je na južni tribuni pridružil najzvestejšim mariborskim navijačem in vodil navijanje. Preden se je na južni ploščadi znova pridružil navijačem, je še zadnjič kot nogometaš Maribora spregovoril za medije. Kaj je povedal?

O zadnjih dneh: "Težek dan je za mano, težki so bili vsi prejšnji dnevi. Za mano je 15 let kariere profesionalnega nogometaša, dvanajst let sem bil član Maribora. Zdaj, ko je vse za mano, mi je po eni strani lepo, po drugi pa ostaja grenak priokus, da je konec. Toda vsaka pot se enkrat konča in se začne nova. Odhajam ponosno, z dvignjeno glavo, ker vem, da sem v vsakem trenutku od sebe dal vse."

O tem, če bi lahko proti Nafti glede na zdravstveno stanje igral 22 minut in ne dve: "Lahko bi igral več. Pogovarjali smo se tudi v tej smeri. Ker prvenstvo in boj za obstanek še ni bilo odločeno, smo se odločili, da je fer do Domžal in Nafte ter vseh v prvenstvu, da zaključimo prej. Računali smo na dve minuti in 22 sekund, a meni sta tudi ti dve minuti, kar sem bil na igrišču, pomenili ogromno. V vsakem primeru sem se želel posloviti na igrišču, z dresom, hvala bogu se je to zgodilo. Dve, 22 ali 90 minut, na koncu je vseeno."

O tem, kako se je lepo poln Ljudski vrt poslovil od njega, v Stožicah pa je bilo dan prej več kot pol manj ljudi: "Ko sem drugi polčas spremljal tekmo z družino v VIP-loži in videl, kako polne so tribune, sem razlagal, da je žalostno, kar se je dan prej zgodilo v Ljubljani, ko so dvignili pokal. Neizmerno ponosen sem, da se je na moji zadnji tekmi zbralo toliko ljudi. To bom vedno nosil v srcu, ker so se morda zbrali tudi zaradi mene. Seveda niso nujno prišli zaradi mene, a mi veliko pomeni, da sem se lahko poslovil pred vsaj napol polnim stadionom. Upam, da se vsi navijači, vsi, ki delajo v klubu ali zanj navijajo in jim Maribor nekaj pomeni, zavedajo, da sem dal vedno vse od sebe. Zadnje leto in pol sem igral s pomočjo tablet in injekcij, tu sem pustil srce in dušo. Vem, da lahko grem ponosno in z dvignjeno glavo iz kluba."

O tem, kdaj je prišlo do odločitve, da zaključi: "Že pozimi smo se pogovarjali, da bi lahko nastopil trenutek, da zaključimo zgodbo. Ostal sem še pol leta. V takšnem stanju, kot je trenutno moj hrbet, ne morem igrati na takšnem nivoju, trenirati vsak dan in igrati tekme. Da bi treniral dvakrat na teden in igral, ne bi bilo fer do soigralcev in kluba. Tudi druge stvari so botrovale k odločitvi, glavni razlog pa so bile moje poškodbe."

O najlepših trenutkih v karieri: "Prvi trenutek, ki se ga bom vedno spomnil, bo zagotovo debi za Maribor, 16. oktobra 2010 proti Olimpiji. Preveč je uspehov, ki so se nato zgodili do leta 2014, vse te velike tekme, da bi jih našteval. Izpostavil bi tekmi s Sevillo v evropski ligi, ko sem na obeh tekmah asistiral. Pa napredovanje v ligo prvakov proti Hapoelu Beršeba in prva tekma v ligi prvakov. Tudi vsak nastop v reprezentanci mi bo ostal v spominu, ker je vsakemu športniku v čast, da igra za svojo državo. Še veliko je tekem, treningov, dogodivščin, ki se jih bom spominjal. Največ pa mi pomeni, da sem spoznal toliko prijateljev, ljudi, da sem sklenil veliko dobrih odnosov."

Od vezista do bočnega nogometaša: "V letu 2010, ko sem prišel v Maribor, je bila ekipa dobro sestavljena, tudi v zvezni vrsti, zato sem dobil manj priložnosti. Za niti eno stvar mi v tem trenutku ni žal. Tudi za to ne, da so mi spremenili položaj. Če bi ostal v zvezni vrsti, morda ne bi skusil tujine. Pot je bila, kakršna je bila. Zadovoljen sem in ponosen. Za enega pubeca iz Podove oziroma Rač je bilo kar okej. Za Maribor bi šel tudi na gol, menjava pozicije ni bila problem. Sploh pa ne, ker je bil trener takrat Darko Milanič. Menim, da je zame naredil največ v karieri, največ me je naučil in me postavil na nogometni zemljevid. Zanj bi naredil vse."

O tem, če bo še ostal v nogometu: "Profesionalne kariere je zagotovo konec. Želim pa še nadaljevati v nogometu, tudi kot igralec. Koliko bo moj hrbet dopuščal, bom pomagal v svojem kraju, torej v Račah. To je že sklenjeno. Kako bo naprej, bomo videli. Vpisal sem se tudi na pridobivanje licence za trenerja. Trenerstvo me za zdaj še ne zanima, me pa kakšna druga funkcija. Na začetku pa vem, da me junija in avgusta čakajo morje, aperol in družina."