Ko sva brskali po datumih, sva s prijateljico iz Beograda prišli do 25. maja. "Se ti ne zdi, da si tudi mladi ljudje na beograjskih ulicah zaslužijo svoj dan mladosti?" me je vprašala z druge strani whatsappa, ko mi je pripovedovala o svojem obisku na Titovem grobu, na katerem – "ne boš verjela" – do zdaj še ni bila.
Nisem imela dobrega odgovora, saj so se mi skozi spomine prikazovali prizori štafete mladosti, ki so jo mladi nekdanje Jugoslavije nosili Titu vsakega 25. maja, o katerem smo bili takrat prepričani, da je bil posvečen kultu dosmrtnega voditelja, ne pa nam, mladim sanjačem, upornikom in romantično-realističnim zaljubljencem v življenje.
Pa vendar smo proslavljali rojstni dan. Ne Titovega, kajti on je bil rojen 7. maja, je pa menda za uradni dan rojstva razglasil dan, ko je v drugi svetovni vojni preživel težko bitko. Kolikor se spominjam, smo proslavljali vsak svoje sanje in se v resnici počutili mlade. Ne toliko po letih kot po energiji, s katero smo bili napolnjeni od glave do peta, in pripravljenosti, da tečemo na dolge steze. Ne s štafetno palico v roki, temveč z velikimi načrti za prihodnost, predvsem pa z željo, da spremenimo svet, da ga naredimo našega, da ga očistimo vseh tabujev, dogem in kultov. Celo proslavljanja predsednikovega rojstnega dneva.
"Danes mladi sploh ne morejo imeti svojega dneva mladosti," sem rekla prijateljici, "zdi se mi, da imajo komajda pravico do mladosti." Namenoma sem pretirala s to trditvijo, saj se dobro zavedam, da svet sploh ne bi obstajal, če bi mladost utihnila in se prepustila slabim napovedim. Pa vendar se sprašujem, ali okoli sebe vidim naboj energije, ki ne prenese trditve ni mogoče, kajti mladost zmore vse, vse poskusi in vse spreminja v en velik rojstni dan.
