"Četrtek bo ostal v težkem spominu. Sprejeta je bila resolucija o opremljanju in razvoju Slovenske vojske do leta 2040, o kateri skoraj ni bilo javne razprave. Javnost se je nedavno ob referendumu na široku ukvarjala z nekaj sto tisoči evri pokojninskih dodatkov za umetnike, o milijardah – Slovenija naj bi za obrambo do leta 2030 namenila kar 2,62 milijarde evrov, kar je trikrat več kot lani – pa je bila tišina. Pričakovano je bil zavrnjen tehten posvetovalni referendum, ki bi odprl možnost za ključno diskusijo o smiselnosti oboroževanja, o sodelovanju v vojnah in prednostnem razvoju obrambnih tendenc. Pozabimo, da ob tako enormno povečanem vlaganju v obrambo ne bodo okrnjene vrednote socialne države, zdravstva, izobraževanja, kulture in druge pravice. Res moramo kot kokoši poklekati pod zahtevami svetovnih politik, ki pred našimi očmi brišejo ljudstvo, da bi na krvavi zemlji, posuti s trupli, zgradili turistične gete. Seveda poslušamo, da je dvig obrambnih izdatkov neizogiben, da so varnostne razmere kritične, hkrati pa vemo, da bo v teh razmerah profitirala predvsem orožarska industrija in ustvarjala nova nesorazmerja v svetu.
Ampak beseda varnost dela čudeže. Vanjo so zaviti vsi naši strahovi, ki so se utrjevali tekom časa. Iz otroštva se spomnim trepetanja vsakokrat, ko je kakšno letalo krožilo nad našim domom in odprlo boleče pripovedi o vojnah. A vsakdo, ki strahove predela, bo pot do varnosti razumel kot pot brez ubijanja, temveč s pametjo, človeškimi vrednotami, izbrisi egoizmov, narcizmov in predvsem s sodelovanjem. /.../ Alfred Nobel je v nekem pismu dejal, da če bo nagrada za mir obstajala še po 30 letih, bo konec zgodovine sveta. Motil se je. Svet je še vedno tu in prevečkrat v zmotah."
