
Izvolitev ameriškega kardinala za papeža je vsaj zame presenečenje. Ime kardinala Prevosta je v zadnjih dneh sicer zaokrožilo med nekaterimi "napovedovalci izida", vendar njegove izvolitve nisem res pričakoval. Posebej ne tako hitro. So pa njegovi prvi koraki, čeprav jih je bilo malo, povedni. Po eni strani je poudaril bližino pokojnemu papežu Frančišku, ko je govoril o nadaljevanju sinodalnega procesa v Katoliški cerkvi, ki je bil kronski projekt zadnjih predhodnikovih let. Uporabil je tudi za Frančiška značilen pojem za vse odprte Cerkve.
S predhodnikom ga povezuje še dosedanje delovanje. Velik del duhovniške poti, nazadnje kot škof, je preživel v Peruju. Kot Frančišek izhaja iz redovniških vrst in je bil vrhovni predstojnik avguštincev (reda, katerega najbolj znani član v zgodovini je bil verjetno Martin Luter). Po drugi strani je izbral drugačno obleko za prvi nastop pred vernicami in verniki kot Frančišek, pozdravil z bolj tradicionalnim pozdravom "Mir z vami" in si predvsem izbral ime Leon XIV., s katerim se ni navezal na nobenega predhodnika iz zadnjih stotih let. Izstopajoč pojem v njegovem pozdravnem nagovoru je bila gradnja mostov.

In ravno zadnji Leon, Leon XIII., papež med letoma 1878 in 1903, velja v novejši cerkveni zgodovini za sorazmerno uspešnega graditelja mostov med starim in novim. Zdi se torej, da so tudi kardinali glasovali za povezavo Frančiškove dediščine in tistih ustvarjalnih moči v Cerkvi, ki so se v obnebju njegovega papeževanja čutile odrinjene. Gotovo ni naključna niti poudarjena vloga besede "mir" v njegovem prvem sporočilu mestu in svetu.