Lani sem pri blagajni Narodnega muzeja Singapurja postal starejši občan. Prodajalec vstopnic je pogledal skozi okence in vprašal, ali je sin študent. Je. Torej ima brezplačen vstop. Imam jaz šestdeset let? Imam. Torej sem starejši občan in vstop je brezplačen tudi zame. Prihranil sem štiriindvajset singapurskih dolarjev, ampak v želodcu me je vseeno malo zvilo. Prvič sem v obraz slišal, da sem star. Kar je pravzaprav smešno. Še nikoli nisem bil bolj poln energije, bolj produktiven, bolj zadovoljen in bolj zdrav, kot sem danes. Se je svetu zmešalo?
V dvajsetem stoletju smo na Zahodu izumili adolescenco. V enaindvajsetem smo izumili seksalescenco.
Ta dva pojma imata skupni imenovalec: družbeno dovoljenje za eksperimentiranje, iskanje identitete in odlaganje tradicionalnih življenjskih vlog. Adolescenco – obdobje podaljšanega mladostništva – je v moderni psihologiji populariziral G. Stanley Hall, ameriški psiholog, ki je mladost obravnaval kot posebno razvojno fazo med otroštvom in odraslostjo. To je bil čas, ko so si starši lahko privoščili, da njihovi otroci niso več delali na polju ali v tovarni, ampak so "iskali sebe" – v gimnaziji, klubu ali na koncertu.
V enaindvajsetem stoletju si izmišljamo seksalescenco – obdobje po šestdesetem letu, v katerem si posamezniki ponovno jemljemo čas za iskanje smisla, ustvarjalnosti in osebnega razvoja. Pojem je skoval italijanski zdravnik Manuel Posso Zumárraga. Iz latinskega sexaginta (šestdeset) in končnice -lescenca (kot v adolescenci) je ustvaril izraz, ki označuje novo življenjsko fazo: zrela, a ne postarano pasivna; vitalna, a ne naivno mladostna leta.
Moj sin je pozni adolescent. Jaz sem zgodnji seksalescent. Pri nas bom uradno sicer postal starejši občan šele s petinšestdesetim letom, ampak to ne spremeni ničesar. Zamisliti si moram življenje v pridobljenih letih: v času mojega življenja se je v Sloveniji pričakovana življenjska doba podaljšala za petnajst let. Pogled na otroštvo, odraslost in starost pa komaj kaj. Družba od mene pričakuje, da začnem izklapljati motorje in se posvečati urejanju vrta. (Ste opazili, da imajo najlepše vrtove prav upokojenci?) Ampak ne. Na drugem koncu svoje odraslosti se nočem umiriti in podrediti, ampak spet postati upornik brez razloga. Zakaj? Zato ker lahko.
Seksalescenti ne želimo biti upokojeni. Ne zato, ker bi se bali smrti, temveč ker nas življenje še zanima. Smo aktivni, tehnološko pismeni, potujemo, beremo, ustvarjamo, pišemo bloge in vodimo podjetja. Imamo več časa kot kadarkoli prej, pogosto tudi več denarja – in zagotovo največ izkušenj. Zakaj bi se torej morali "umakniti"?
A tukaj se pojavi ključna družbena napetost. Seksalescenca ni univerzalna. Na eni strani imamo ljudi, ki so dolga desetletja delali fizično, pogosto v težkih razmerah – v tovarnah, rudnikih, zdravstvu, gradbeništvu. Ti ljudje so ob svojem šestdesetem rojstnem dnevu res utrujeni. Njihova telesa so obrabljena, njihovo zdravje načeto. Zanje seksalescenca ni osvoboditev, ampak ironičen luksuz, ki si ga ne morejo privoščiti – ne fizično ne finančno.
Na drugi strani pa imamo poklice, ki nagrajujejo z leti: zdravnike, odvetnike, profesorje, arhitekte, svetovalce. Naše delo ni uničilo naših teles – pogosto jih je celo izgradilo. V šestdesetih nismo na robu moči, temveč na vrhuncu. In prav mi zdaj doživljamo, da nas birokratski sistem potiska čez rob produktivnosti. Da nam družba sporoča: hvala, dovolj bo. Upokojite se.
Dobili smo dodatnih dvajset let življenja
Tukaj pa nastopi starizem – sistemska diskriminacija na podlagi starosti – in se pokaže v dveh oblikah. Do telesno izčrpanih ljudi iz delavskega okolja je pogosto brezbrižen: predpostavlja, da so že tako ali tako "odsluženi", čeprav bi si zaslužili skrb in spoštovanje. Do vitalnih in ustvarjalnih starejših iz intelektualnih poklicev pa je ironično pokroviteljski: čeprav smo še polni znanja, energije in volje, nas sistem nežno, a odločno potiska v ozadje. Starizem tako enkrat pomeni prezrtost, drugič prisilno nevidnost – in oboje je škodljivo. Za prizadete posameznike, če položaja ne morejo dojeti, ga obrniti zase v prid in se iz njega izvleči, in družbo kot celoto.
Od osamosvojitve Slovenije do danes se je povprečna pričakovana življenjska doba pri nas podaljšala za devet let. Mnogi živijo dvajset in več let dlje kot njihovi starši. Dobili smo dodatnih dvajset let življenja – a družba z njimi ne zna ničesar početi. Ne ve, kaj bi z njimi. Ljudje so po zakonu upravičeni do pokojnin, a če želijo še naprej delati, se jim morajo odreči. Tako jih sistem postavlja pred absurdno izbiro: ali boš živel ali delal. Ne oboje.
Starizem tako enkrat pomeni prezrtost, drugič prisilno nevidnost – in oboje je škodljivo
Dvajset let, ki smo jih pridobili – ali, če hočete, podedovali od lastne biološke sreče in medicinsko-tehnološkega napredka –, bi lahko pomenilo celoten nov poklicni cikel. Čas za drugo kariero. Za novo znanje, drugačne prispevke, novo smiselno vlogo v družbi. V preteklosti si bil pri petdesetih že “starejši delavec”, pri šestdesetih pa že “obremenitev za sistem”. Danes je marsikdo pri sedemdesetih vitalnejši, kot je bil njegov ded pri petdesetih. Toda naš institucionalni in miselni okvir se je ustavil nekje med Marijinim delavcem in socialističnim upokojencem.
Demografi nas že desetletja opozarjajo: staramo se. Kot populacija, kot kontinent, kot civilizacija. Rojstev je premalo, delovno aktivnih bo čedalje manj, dolgotrajna oskrba bo postala eden največjih izzivov prihodnosti. Ampak kdo posluša demografe? Ti niso zvezde v tiktok ekonomiji pozornosti. Njihova opozorila so brez videa, brez podnapisov in brez heštegov. In predvsem: zahtevajo miselni napor in politično odgovornost.
A birokratski sistem prisilnega upokojevanja ima eno temeljno slabost: ne more premagati ljudi, ki so v tem trenutku na vrhuncu svojih intelektualnih in ustvarjalnih moči – ljudi, ki sistem razumejo bolje kot se on sam. Ti posamezniki so v življenju vodili ustanove, ustvarjali politike, postavljali standarde, oblikovali tokove znanja in kapitala. So mojstri igre, ki je zdaj naj ne bi več igrali.
Izum stoletja dolgoživosti
V tej luči je sedanji institucionalni idiotizem še posebno škodljiv – a ne zanje, za nas, temveč za družbo samo. Najbolj produktivnih, najbolj povezanih, najbolj razmišljujočih in najbolj izkušenih ljudi ni mogoče odpraviti s formularjem in paragrafom. Lahko jih samo potisneš ob stran – in s tem prisiliš, da ustvarijo vzporedni sistem. Sistem, v katerem delajo še naprej, a ne več tudi za skupno dobro, temveč samo še zase. V katerem vlagajo v osebni razvoj, svetujejo prijateljem, pišejo knjige, potujejo, vlagajo, razmišljajo – a izven uradne mreže. Družba jih izgubi kot učitelje, mentorje, raziskovalce, stratege, odločevalce. Dobro za njih, toda slabo – usodno slabo – za skupnost.
Seksalescenti – ta nova, vitalna vrsta – smo bili adolescenti v tako imenovanih svinčenih sedemdesetih. Odraščali smo, ko se je zategoval pas in so se širila obzorja. Ko je bil dolgčas glavni motivator iznajdljivosti, ko smo si svobodo domišljali, preden smo si jo lahko izborili. Če nas prejšnji sistem – z vso represijo, cenzuro in enoumjem (da ”depozita” za izhod iz države niti ne omenjam; kako takšno neumnost v današnjem globaliziranem svetu sploh komu razložiti?) – ni mogel spraviti v red, ko smo bili še brez prave družbene moči, potem nas bo ta današnji, s svojo proceduralno zmedo, algoritmi in formati PDF, še teže.
Takrat smo bili uporniki z razlogom. Danes smo lahko uporniki brez razloga. Enostavno zato, ker lahko.
In to ni malo. Adolescenca je bila izum stoletja blaginje – obdobje, ko si lahko iskal sebe, ker si vedel, da te nekje čaka pokojninska blagajna. Seksalescenca je izum stoletja dolgoživosti – obdobje, ko lahko izgubljaš čas z enako lahkotnostjo, kot si ga nekoč iskal. Ker veš, da imaš časa še več.
Seksalescenti si moramo svoj prostor izboriti ne le v demografskih statistikah, ampak predvsem v kulturnem imaginariju. Če že živimo dlje, naj bo to življenje tudi širše. Ne v smislu pasu, ampak v smislu obzorij. Prihodnost je naša. Tokrat brez revolucije. Samo z daljšim življenjem in boljšim vinom.
* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr
** Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
