Imam hčerko. In zanjo si želim vse, kar si želi vsak oče: da bo svobodna, uspešna, samostojna in spoštovana. Želim ji svet, v katerem ji nihče ne bo postavljal ovir zaradi spola, v katerem bo lahko izbirala svojo pot brez strahu in brez predsodkov. A imam tudi sina. In zanj si želim enako. Da bo zrasel v moškega, ki bo znal stati pokončno, ljubiti nežno, biti odgovoren in pogumen. A medtem ko je svet hčerki začel odpirati vrata, jih sinu potiho zapira. In o tem moramo spregovoriti.
Ta zapis ni proti ženskam. Prav nasprotno. Je za ravnotežje. In za razumevanje, da emancipacija ene skupine ne pomeni zatiranja druge. A če želimo družbo, v kateri bomo vsi lahko dihali, moramo priznati, da smo nekje vmes pozabili na fante. Na svoje sinove.
Vzgojno smo jih prepustili v praznino. Medtem ko smo deklice spodbujali, da bodo samozavestne, zgovorne, uspešne in svobodne, smo fantom umikali vse, kar je nekoč veljalo za moško: tekmovalnost, odločnost, ambicijo. Skrbno smo jim odstranili robove, a nismo postavili novih meja. Učili smo jih, kako ne biti nevarni, nismo pa jih učili, kako biti močni. Rekli smo jim, da naj ne bodo nasilni, a jim nismo pokazali, kako biti zaščitniki. Povedali smo jim, da imajo privilegije, a ne, kaj naj z njimi naredijo. Nismo jim dali ne smeri ne smisla. In potem se čudimo, da se izgubljajo.
Šolski sistem, ki je vse bolj usmerjen v verbalno, prilagojeno, čustveno izražanje in v sodelovanje, favorizira stereotipizirano ”pridne” deklice, a dečke zapusti. Deklice pohvalimo za pridnost, fantom pa nalepimo motnje pozornosti. Dvojno stereotipiziranje, ki škodi obojim, fantom in dekletom. Vse več je mladih moških, ki se ne vključujejo ne v izobraževanje ne v delo ne v odnose. Precej jih ne zna ne ljubiti, ne delati, ne verjeti vase. In ko pogledajo okrog sebe, ne vidijo več, kje je njihovo mesto. Ne vedo več, kako biti moški, ki ni ne predator ne luzer. Ta izgubljenost ni le družbeni problem – je tudi duševna rana. Statistike kažejo, da so fantje in mladi moški med najbolj ogroženimi skupinami, ko govorimo o duševnem zdravju. Imajo manj dostopa do podpore, redkeje iščejo pomoč, a so v vrhu po številu samomorov in poskusov samomora. Tesnoba, depresija, občutek nesmisla in osamljenosti so postali stalni spremljevalci generacije, ki ne najde jezika, v katerem bi lahko izrazila svojo stisko – in ne najde družbe, ki bi jo želela slišati.
Povsem smo feminizirali šolstvo in podporne službe. Danes so učiteljice, šolske psihologinje, logopedinje in svetovalne delavke skoraj izključno ženske. Nič narobe s tem – a v sistemu ni več ravnotežja. Sam sem se v šoli najbolje razumel s profesorji, ker so me razumeli kot fanta, ne kot pomanjkljivo deklico. Moj sin je bil tako v osnovni kot v srednji šoli večkrat tarča dobronamernih, a krivičnih presoj – ženskih psihologinj in logopedinj (sic!), ki so ga "obdelovale", ker je bil glasen, ker je imel svoje ideje in je o njih hotel razpravljati. Skratka, ker ni bil nekaj za njih najlažjega, kar si predstavljajo kot "pridno punčko", ki je postala ideal
izobraževalnega sistema. Sistem, ki ne prenese razlike, ni inkluziven – je represiven. Ne kaznuje nasilja, kaznuje odstopanje.
Fant, ki se znajde v takšnem sistemu, nima lahkega izhoda. Lahko gre po svoje. Lahko se zlomi. Lahko si poišče alternativne vzornike.
Tako pride do fenomena Andrewa Tatea. Čeprav je ta izrazito problematičen – seksističen, narcisističen in v mnogih pogledih nevaren – je v bistvu simptom, ne vzrok. Reakcija na vrzel, ki smo jo ustvarili mi sami. Mi smo tisti, ki smo pustili generacijo fantov brez vzornikov, brez strukture in brez smisla. V razredu mu govorimo, da spol ne obstaja, da je identiteta zgolj družbeni konstrukt in da si lahko vsak dan znova izbere, kdo in kaj je. Da je biti moški sumljivo, tradicionalno partnerstvo zastarelo, razlika med spoloma pa kulturno pogojena predsodčnost. Na internetu pa mu nekdo – končno – pove, da biti moški vseeno nekaj pomeni. Da moškost ni bolezen. Da pogum, odločnost, telesna moč, zaščitniški nagon in želja po dosežkih niso sramotni ostanki patriarhata, temveč lastnosti, ki imajo svoj smisel.
In tam, v tistem digitalnem vakuumu, kjer si sam s slušalkami, prvič sliši nekaj, kar zveni kot resnica. Kar zveni kot struktura. Kot odgovor. Ne nujno pravi – a vsaj nek. Medtem ko so mu v šoli, medijih in institucijah razlagali, česa vse ne sme biti in kako mora molčati, se nekdo pojavi, ki mu da dovoljenje, da sploh je.
Nič ni narobe, če ima fant rad punco – in obratno. Spolnost ni nasilje, temveč nekaj lepega. Eros ni greh, temveč izraz povezanosti, bližine, zaupanja. A če mlade učimo, da je spol nevaren, da je privlačnost sumljiva in da je vsak nagon dokaz notranjega nasilja, potem bomo dobili generacijo, ki se bo bodisi potlačila ali eksplodirala. Ne bomo pa dobili ne zdravih odnosov, ne srečnih ljudi ne otrok.
Vrednote, ki jih ponuja Tate, so nevarne. A nevarno je tudi to, da v naši družbi skoraj nihče ne ponuja alternativne različice moškosti, ki bi bila obenem trdna in odgovorna, odločna in sočutna. Nevarno je, da smo prehitro obupali nad očetovstvom kot vzorom, nad avtoriteto kot oporo, nad moškostjo kot vrednostjo. Nevarno je, da v prizadevanju za pravičnost nismo pozabili le na sinove – pozabili smo, kaj pomeni biti odrasel moški.
Simbolični vakuum, ki smo ga ustvarili, polni popkultura. In včasih tudi sama zrcali izgubljenost, ki jo sicer zanika. Ena od bolj pretresljivih upodobitev te praznine je televizijska serija Adolescence. V njej spremljamo 13-letnega Jamieja Millerja, tihega in osamljenega fanta, ki ga zaradi suma umora sošolke Katie Leonard aretira policija. Jamie išče pripadnost in smisel, ki ju ne najde ne doma ne v šoli, zato se zateče na internet – v temne kotičke incel skupnosti in mizoginih forumov. Serija z izjemno tenkočutnostjo prikaže, kako digitalni svet ponuja lažno zatočišče, ki fantovo izgubljenost na koncu spremeni v tragedijo. Zgodba se poglablja tudi v družinsko dinamiko in prikazuje, kako starši, učitelji in institucije niso znali ali hoteli slišati klica na pomoč.
Serija Adolescence ni le ogledalo – je svarilo. In ni naključje, da jo je sistemski BBC, ki je nekoč oblikoval generacije, zavrnil. Namesto tega jo je sprejel Netflix – pretočna platforma, ki je bližje tlem, in sliši, kako diha zemlja. Medtem ko tradicionalni sistemi molčijo ali se izogibajo občutljivim temam, Netflix odpira prostor razpravi o tem, kar se dogaja pod površjem.
Če ne bomo znova osmislili, kaj pomeni biti moški – in ženska – bosta spol in identiteta ostala odprta rana. Če ne bomo znova postavili smeri, bodo fantje bežali k tistim, ki jo znajo vsaj zaigrati.
Zato moramo najprej mi – očetje, učitelji, voditelji – najti lastno ravnotežje. Biti zgled, ne kazen. Biti opora, ne sence. In spet začeti govoriti o pogumu, disciplini, zvestobi, odgovornosti in zaščiti. Ne kot o privilegijih, temveč kot o dolžnostih. Ne kot o orodjih nadvlade, temveč kot o pogojih zaupanja.
Kajti – kot nas uči zgodovina in danes algoritmi – ko nič več ni resnično, je vse dovoljeno.
** Dr. Dejan Verčič je komunikolog, visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
