Nik Erik Neubauer (1994) se z razstavo Bel dim, rjav odblesk po debiju v Mali galeriji Cankarjevega doma v manjšem obsegu predstavlja še v mariborskem UGM Kabinetu. Na ogled so fotografije, posnete med avtorjevim lanskim enomesečnim rezidenčnim bivanjem v New Yorku. Vizualna pripoved, ki jo dopolnjujejo na steno ročno zapisane misli, razkriva kontrast med mitom ameriških sanj in surovo realnostjo. Gre za vizualizacijo resničnih zgodb, ki so iz ulic velemesta prenešene v galerijski prostor. Neubauer nas s kombinacijo reportažne fotografije in subjektivno refleksivne avtorske fotografije popelje skozi različne plasti družbe mesta, ki nikoli ne spi.
Nik Erik Neubauer v svojem opusu združuje reportažno in ulično fotografijo, ki ju dopolnjuje z osebno noto - lastnim doživljanjem trenutkov, ki jih dokumentira. Eno temeljnih načel reportažne fotografije je resničnost posnetkov, ki ne smejo biti manipulirani ali nastavljeni. To se v njegovih delih jasno odraža: prizori delujejo spontano, ljudje, z izjemo portretirancev, ne posvečajo pozornosti objektivu. Hkrati se v neobremenjenem beleženju vsakdanjega javnega življenja zrcalijo elementi ulične fotografije.
Reportažne in ulične fotografe so od nekdaj pritegnile zgodbe iz zakulisja. Od začetnikov vojne fotografije (Robert Capa) do dokumentiranja depresivnih 30ih v ZDA (Dorothea Lange), New York že od nekdaj privablja umetnike in fotografe, ki v objekt lovijo njegove prebivalce. Jacob Riis je že konec 19. stoletja pozornost posvečal revnim prebivalcem velikega mesta in izdal še danes eno najprepoznavnejših fotoknjig How the Other Half Lives (1890). Med avtorje, ki so zaznamovali zgodovino newyorške ulične fotografije, sodijo tudi William Klein, Helen Levitt in Garry Winogrand. Dve stoletji pozneje New York ostaja eno najbolj fotogeničnih in fotografiranih mest. Medtem, ko se sodobni fotoreporterji pogosto posvečajo zgodbam iz držav v razvoju, se je Neubauer vrnil k začetkom tega žanra in pozornost ponovno posvetil mestu, ki ga romantizirajo filmi in opevajo številne pesmi.
Že ob vstopu razstava predstavi svoj manifest: fotografiji belega dima in rjavih gosi pred veduto Manhattna dobesedno utelešata naslov Bel dim, rjav odblesk in služita kot uvodna špica. Zaradi odstonosti človeške figure sta vsebinsko in z napisom prostorsko ločeni od preostalega dela razstave – vizualizaciji naslova sledi na roko zapisano razstavno besedilo, ki nas seznani z avtorjevim doživljanjem New Yorka in njegovimi mislimi. To daje razstavi izvirno in izjemno osebno noto, saj "obrazstavno besedilo" učinkuje kot intimni dnevniški zapis na steni.
Dobršnji del izbranih fotografij predstavljajo portreti pripadnikov manjšin; od matere z otrokom (Sončni zahod na polotoku Roosevelt) do prisrčne dame (Toñita). Neubauer s toplino prikazuje raznolikost mesta, ki kljub svoji velikosti ostaja polno človečnosti. Osebe, ki zrejo v objektiv, nam dajejo občutek, da je avtor z njimi navezal osebni stik, ne gre zgolj za hladne »snapshote«. Njegove podobe niso glamurozne, temveč razgrinjajo vsakdan. Avtor ne moralizira, zgolj opazuje in beleži življenja ljudi: od mirnega večera v klasičnem ameriškem "dinerju" (okrepčevalnici), do množičnih protestov na ulici. Vrhunec razstave predstavlja "fotografska instalacija" Ulica za Palestino, ki jo sestavljajo na steno nalepljena fotografija večjega formata in dva obojestranska svetlobna panoja (lightbox). Prizor protestnikov, ki jih spremljajo policisti, postane izkustveno središče razstave. Znajdemo se sredi uličnega utripa, postanemo del dogajanja, ujeti med protestnike in policiste. Pomembno sporočilo nosi izbira podob policistov: ženska in temnopolti moški, katerih zaskrbljena pogleda izdajata ambivalentost njune vloge. Ob doživetju te instalacije se zavemo, da je politični aktivizem še kako živ (in potreben).
Osebna izkaznica
Nika Vorih je diplomirana umetnostna zgodovinarka, ki trenutno zaključuje magistrski študij iste smeri na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tekom študija se je zanimala za srednjeveško umentosti, zadnjih par let pa se usmerja v sodobno produkcijo. To je pobliže spoznala v času svoje prakse v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) in preko svojega dela v galeriji Cukrarna, kjer opravlja delo informatorke in vodičke.
Rdeča nit razstave, ki predstavlja javno življenje Newyorčanov, je prekinjena s Pripravnico. Sterilno osvetljena in brez osebnega stika z objektivom, deluje pripravnica za mizo skoraj neosebno. Fotografijo lahko razumemo kot kritičen komentar na stanje v umetnostnem svetu, kjer redki lahko preživijo zgolj z ustvarjanjem. Hkrati pa morda razkriva tudi osebno izkušnjo mladega fotografa, kot nam da slutiti del stenskega napisa ("fotograf pod minimalcem, ..."). Avtor nam s fragmentiranim zapisom ponuja vstop v svoje intruzivne misli, s katerimi se mnogi lahko poistovetimo. "Moj dan je neprimerljivo boljši, ko za Instagram objavo dobim 342 lajkov kot takrat, ko jih dobim 76. Patetično, vem." V kontrastu z mehanskim, računalniško napisanim in na nalepko natisnjenim besedilom, ki je stalnica sodobnih razstav, je umetnik s svojo prisotnostjo in ročnim pisanjem besed na steno, dodal razstavi novo, osebno dimenzijo. Razstavo dodatno popestrijo na različne načine predstavljene fotografije. Medij, ki je navadno omejen na razstavljanje v okvirjih, je tukaj predstavljen na bolj inovativen način. Svetlobni panoji evocirajo mestne billboarde, hkrati pa odmikajo razstavo od tradicionalne postavitve na stene “belega kubusa” in prekinjajo linearen ogled. V majhnem UGM Kabinetu dobimo preblisk newyorškega utripa. Mesto, polno reklam, bilboardov in promocijskega materiala, je tukaj predstavljeno v svoji bolj prebavljivi, manj kaotični obliki.
Vsekakor sta kuratorka in umetnik imela pred seboj zahtevno nalogo izbire del, ki se bodo uvrstila na prostorsko omejeno razstavo. Kljub občutno manjšemu številu razstavljenih del je sporočilnost ostala nedotaknjena. Premišljena selekcija se uspešno izogne prenatrpanosti del in dopušča, da vsaka fotografija stoji zase in hkrati ustvarja celoto.
Še posebej posrečena kuratorska poteza je sopostavitev triptiha Ulica za Palestino, ki z zgolj tremi posnetki doseže močno politično sporočilo. Neubauer se zavestno giblje med reportažno, ulično in avtorsko fotografijo. Kjer klasična reportaža prisega na objektivnost, ulična fotografija pa na bežen občutek, avtor najde prelivanje. Ustvarja "vmesno resničnost", v kateri se dokumentacija in subjektivni vtis ne izključujeta, temveč si podajata roko. S tem nadgrajuje tradicijo Cape, Lange, Kleina in Levitt ter hkrati odgovarja na vprašanje, ali je v New Yorku sploh še možno odkriti kaj novega? Mogoče je – v detajlih, gestah in odnosih.
Bel dim, rjav odblesk ni zgolj fotografska razstava; je potopitev v urbana nasprotja in dokaz, da tudi po milijonih posnetkov New York skriva nove zgodbe. Neubauer razgali hlad betona in hkrati ujame toplino skupnosti – med svetlobnimi panoji, protestnim utripom, portreti srčnih ljudi in rokopisom na steni se odpira vprašanje, kje se konča reportaža in začne avtorjev jaz. Morda odgovor ni v jasni meji, temveč prav v medprostorju, ki ga ta razstava tako prepričljivo zapolni.
Rubrika Mladi kritik v Večeru
Rubrika Mladi kritik predstavlja mlade likovne kritike in kritičarke mentorskega programa galerije Tkalka, ki pod vodstvom mentorice Sare Nuše Golob Grabner kritično razpravljajo o aktualni umetniški produkciji. Projekt vzpostavlja podporno okolje za razvoj likovne kritike ter vzpodbuja kritiško refleksijo sodobne umetnosti. Časnik Večer je mladim kritikom in kritičarkam - z veseljem in upanjem - ponudil možnost objave.
"Galerija želi s svojim delovanjem vzpostaviti platformo za predstavitev aktualne umetniške produkcije, vnesti svežino v kulturno dogajanje ter mladim umetnikom in kuratorjem ponuditi možnost aktivnega soustvarjanja kulture mesta," je program galerije Tkalka začrtala njena ustanoviteljica Tina Gerlec.
