(MLADI KRITIK) Je kdo doma?

"Sem v kulturnem domu ali sem slučajno umrla in je tole posmrtno življenje, v katerem sem še vedno obsojena na življenje s cimrami? Očitno nisem šla v nebesa ali pa so v nebesih ljudje enako revni in stanovanja draga."                          

Liu Zakrajšek, Zajtrk prvakinj

V Galeriji Tkalka se prvič po skupinski razstavi iz leta 2023 (Tkanja I) ponovno predstavlja slikarka in scenografka Nika Rupnik (1991), ki na slovenski umetniški krajini deluje tudi v preseku oblikovanja in ilustratorstva. V prvi samostojni mariborski postavitvi odstira plati človeškega bivanja, ki je v vsemogočnosti narave v svoji primarni biti zelo fragmentirano in minljivo. Prostor predstavi kot relacijski pojem, brez pravih fizičnih danosti, pa vendar kot entiteto, pogojeno skozi materialne, družbene in osebne spremembe posameznika. Preko galerijskih prostorov spremljamo slike na platnu in grafike, spretno dopolnjene z inovativnimi kreacijami na pleksi steklu in s kolaži. 

Galerijski prostori Tkalke, ki v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi galerijami niso veliki, vedno znova presenetijo s svojo zmožnostjo kameleonske transformacije. Tokrat s preprosto kuliso belega ozadja, z izjemo črne stene v zadnji sobi, ponudijo prostor preizpraševanja človeškega bivanja znotraj neizprosnosti narave in kozmosa, večjega od človeka samega. Niko Rupnik navdihujejo obširni prostori, hribovja, kolibe in zapuščene hiše, ki se nam skozi grafike izrisujejo tudi preko izmišljenih pokrajin. Te zabrišejo meje med umetnim in organskim, pojmoma, ki se prepletata med celotno razstavo. Kot v obrazstavnem besedilu zapiše kuratorka Anja Seničar, je vizualna podoba Nike Rupnik zelo prepoznavna: "Zgrajena iz skicozne risarske poteze, grafičnih elementov in slojevitih barvnih nanosov, ki v delih gradijo podobe razpršenih, pogosto nenaseljenih okolij."

Večje platno v prvem prostoru preko risane tehnike, v prepletu grafike in matric predstavi podobo neizprosnih gora. Na eni strani spominja na brezčasnost gorskih in ledeniških podob, ki z utesnjenim občutkom napetosti navdajajo minljivost malega človeka. Koča v gorah, ki se izrisuje v ozadju, pa nakazuje na prehajanje človeške biti, ki ni nikjer zares ustaljena, ne v svoji podobi in ne v bivanjski eksistenci. Prostor je zaznan v stalnosti spremembe, ki je edina definicija sodobnega bivanja. Stalnost se prepleta z nestalnostjo, edina trajnost se zarisuje skozi spremenljivost ljudi, okolja in drugih življenjskih entitet. Rastlinje narave se postopoma zarašča v mestne elemente in s tem briše mejo med umetnim in organskim. Arhitekturne zasnove, ki se nam izrisujejo že skozi sam naslov Naris, niso predstavljene v svoji klasični, uporabni funkciji, pravilno izrisanih črt in pravih kotov statike, temveč s kombinacijo elementarnih arhitekturnih načrtov, ki se prepletajo skozi nedokončane podobe, nikoli zaprte in fragmentirane. Prostor vzpostavijo brez trdne opore. Kot take zahtevajo stalno preoblikovanje in tranzicijo. Takšna je tudi pozicija človeka v sodobnem svetu, ki od njega zahteva nenehne selitve in ustaljenost le znotraj lastne podobe, ki pa zaradi minljivosti njegove eksistence znotraj veliko večjega naravnega sveta nikoli ne more biti zares dokončna. 

Nika Rupnik v svojem grafičnem procesu uporabi tehniko suhe igle, klasično kovinsko matrico pa nadomesti kar z mehkejšim pleksi steklom.

Eksperimentiranje s steklom v obliki skulptur dodaja dinamiko v sam prostor, ki ga preko razstavljenih del začnemo dojemati bolj relacijsko od njegove ustaljene podobe. Zareze, narejene v material z obeh strani stekla, kasneje pobarvane, ustvarijo dodatno dimenzijo, ki dvodimenzionalnost preobrazi v vseobsegajoči prostor. Igra svetlobe, ki pronica skozi steklo, ustvari podobo žive slike, ki jo lahko tako motrimo še bolj precizno, z več različnih perspektiv. Žive podobe preoblikovanja in minevanja se navezujejo na sodobne prakse risbe, ki ni več vezana na statično in elementarno podobe le zarisane črte, temveč soobstaja in preoblikuje galerijske prostore in krajine. Pogled se iz osrednjega prostora, ki prepleta različne tehnike in s tem tudi usmeri občutje obiskovalca v preobremenjenost in vsemogočnost, prestavi v najbolj sistematičen del izkušnje Narisa, kjer lahko nekoliko lažje zadiha. V stranskem prostoru je predstavljena serija šestih grafik z motivi hiš, zidanic, oken, vrat, stopnišč in zunanjega interiera, ki so porisani in prepleteni v neproporcionalnih dimenzijah, a hkrati v vsej svoji kaotičnosti dimenzij delujejo najbolj urejeni v celotni razstavi. V svoji preprostosti slikarskih zarisov temnih barv na belem platnu igra svetlobe in odboji rišejo večdimenzionalnost narativa, kaj zares pomeni imeti dom. Sredinska grafika, ki je edina zarisana v bolj toplem, skorajda rožnatem barvnem odtenku, prav z izbiro diametralno nasprotnega barvnega odtenka še dodatno implicira kaos ujetosti prostora. Človeško minljivost nagovorijo tudi grafike v zadnjem galerijskem prostoru, ki so edine postavljene na temno ozadje. Slikarski motivi idilične reminiscence narave - v alternaciji nedokončanih nebotičnikov in podeželskih kozolcev - postanejo prostor potencialnega umika ali začasnih zatočišč, ki ravno s svojo dezorganiziranostjo linij postanejo simbol majhnosti in nezapomljivosti človeka in neskončne moči veliko obsežnejše narave. 

Razstava človeka skozi prostorske narative nagovori na več nivojih. Tudi v primežu stanovanjske problematike, ki razjeda usode mladih ljudi. Tako lahko perspektivo (ne)bivanja oziroma (ne)pripadnosti - ne prostoru in ne času - razumemo tudi kot osrednjo mantro mladega posameznika v sodobnem neokapitalizmu. Če se je že pred časom zdelo nemogoče najti vsaj spodobno primerno najemniško stanovanje v Ljubljani, kaj šele, da bi si ga mladi človek z običajno plačo lahko privoščil, se s podobno težavo sooča vse več mest v Sloveniji, tudi Maribor. Če k temu dodamo še druge tegobe, ki pestijo mladega človeka na prehodu v odraslost, ki se mu zaradi vse težjega finančnega položaja vse bolj izmika tudi osebno osamosvajanje od primarne družinske celice, je razlogov za aktualnost razstavljenih del več kot dovolj. Pa vendar je osnovna narativa, ki se pojavi ob ogledu razstave, prav vprašanje, kaj sploh je prostor.

Prvi občutki v prostoru navdajo obiskovalca z odprtostjo, adrenalinom in osvobajajočim občutkom poletnega dežja v gorah, ki deluje hkrati zelo avanturistično in obenem usodno strašljivo. Pa vendar se zdi, da belina sten, ki ustvarja nemir in sproža zastrašujoče občutke obupa in nemoči, ne uspe izpolniti svoje naloge v vsej svoji popolnosti. V tem pogledi bi si želeli, da bi eksistencialne negotovosti sodobnih sistemov lahko nagovorili še na širšem nivoju. Da bi se tudi preko galerijske postavitve ali še dodatne igre senc znotraj prostora počutili še manjše, nizkotnejše. Ujeto globlje in prikovano na tla, takšna, kot se zdi, da je naša sodobna pozicija v procesu nenehnega preoblikovanja lastnega obstoja in tranzicije prostora.