Bilo je leta 1982, ko sta se tožnik in tožena poročila, malo več kot osem mesecev po sklenitvi zakonske zveze pa sta se leta 1983 rodili dvojčici. Moški naj bi že dlje časa sumil, da ni njun biološki oče, njegove strahove pa je čez leta potrdila analiza DNK.
Ker je zanju ves ta čas plačeval, ju preživljal in finančno podpiral, je zoper ženo leta 2018 vložil tožbo za odškodnino. Zahteval je 149.500 evrov – 129.500 evrov so sestavljali stroški preživljanja dvojčic od rojstva do zaključka njunega šolanja (za eno leta 2003, za drugo 2005), 20.000 evrov pa za prestane duševne bolečine, ker naj bi mu bila žena zatajila, da ni biološki oče dvojčic, oziroma ga je namenoma zavajala, da je. Ona je sicer te navedbe zanikala, češ da je bila ves čas prepričana, da je on njun oče.
Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo 6000 evrov odškodnine, a jo je po pritožbi višje sodišče zavrnilo. Na višjem sodišču so ocenili, da toženka ni odškodninsko odgovorna, poudarili pa tudi, da sta imela tožnik in tožena skupno premoženje.
Zatrdila, da je bila posiljena
Toženka je vztrajala, da ni možu ničesar prikrivala, po lastnih navedbah pa mu je tudi povedala, da je bila v času, ko sta s tožnikom že imela spolne odnose, posiljena. Ker je imela potem še menstruacijo, je bila vse do analize DNK prepričana, da spolna zloraba ni imela posledic. Tožnica je po eni strani navajala, kako je več ljudi vedelo, da je tožnik seznanjen z njenim posilstvom in dvomljivim očetovstvom, po drugi pa, da je želela zaradi sramote in strahu pred brati iz Bosne in Hercegovine ter bolečnosti dogodka tega zadržati zase. Po mnenju prvostopenjskega sodišča ni dokazala, da mu je za posilstvo povedala.
Na tej podlagi je zaključilo, da bi toženka kot povprečno skrbna oseba lahko in morala dopustiti realno možnost, da tožnik ni biološki oče dvojčic, da bi bilo pošteno, da bi ga s tako realno možnostjo seznanila, vendar pa mu jo je zamolčala, zato je odgovorna za tožniku nastalo škodo, so odločitev prvostopenjskega sodišča povzeli v sodbi višjega. To je sicer odločilo drugače. Glede na njene navedbe tožena ni mogla vedeti, da je do spočetja prišlo pri posilstvu. Obstajala je sicer možnost, a je bila po mnenju višjega sodišča ta manjša kot spočetje v odnosih s tožnikom. "V obravnavanem primeru torej ni šlo za prikritje informacije, da pravni oče ni biološki oče," so zapisali v sodbi.
Ni odškodninske odgovornosti
Vedenje, kdo je otrokov oče oziroma kdo ga je spočel, je po mnenju višjih sodnikov nedvomno vedenje, ki ga mati ne bi smela zadržati zase. "V primeru, ko mati ve, da pravni (domnevni) oče ni biološki oče njenega otroka, pa mu to namenoma zamolči in ga hoče držati v zmoti (direktni naklep), ni dvoma, da je materino ravnanje neustrezno oziroma protipravno. Tožba je temeljila prav na takšnih dejanskih trditvah, vendar jih tožnik ni dokazal," so nadalje utemeljili odločitev. Od povprečno skrbnega človeka, v tem primeru matere, ki verjame, da je mož otrokov oče, pa ni mogoče realno pričakovati, da mu razkrije drugo, manjšo možnost. Pričakovanje takšnega ravnanja od povprečno skrbnega človeka bi bilo preveliko, so še odločili na Višjem sodišču v Ljubljani.
Sodišče je odločitev na koncu povzelo: toženka ni zavajala tožnika oziroma mu ni prikrivala, da ni biološki oče dvojčic, njenega ugotovljenega ravnanja, opustitve, pa ni mogoče opredeliti kot protipravno in krivdno. Ker gre za odsotnost ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podane, ni podana toženkina odškodninska odgovornost, tožbeni zahtevek pa je zato neutemeljen.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
