(PODNEBNE PRIČE) Primož Osojnik, poveljnik gasilske brigade: "Ni minila ura in smo imeli 250 intervencij"

"Prometne nesreče ostajajo na približno enakem nivoju, morda jih je malo manj, požarov tudi, ampak naravnih nesreč je zagotovo več, in to veliko več." S Primožem Osojnikom, poveljnikom Gasilske brigade Maribor sedimo v novi "komandni" sobi, ki je nastala prav zaradi tega - prilagajanja novim množičnim dogodkom, ko gasilci na terenu v istem hipu izvajajo čez 200 intervencij. V bistvu gre za prilagajanje podnebnim spremembam, saj so taki ekstremni dogodki že stalnica in ne več izjema. Izredno postaja novo normalno in če kdo to ve, so to člani gasilske brigade. Ker požar v zgradbi je običajno en, ko udarijo poplave, neurja s točo in vetrom, pa je klicev hitro čez sto. Strokovni štab je zato velikanska pridobitev, trije prostori so logično razporejeni, eno od sten prekrivajo gigantski monitorji, še en, ki omogoča krmarjenje na dotik, sije z drugega konca, zadeva prej spominja na kak vesoljski center kot na gasilski štab. Brigada je bogatejša tudi za zmogljiv dron, ki lahko v realnem času ponudi pregled nad situacijo na terenu, predvsem pa lahko v času najhujšega iz štaba vodijo tudi več kot 200 intervencij. "Ni bila ena ura in smo imeli 250 intervencij. Lani je bilo v Bistrici 400 odkritih streh," Osojnik spomni na lansko neurje s točo.

Število intervencij zaradi naravnih nesreč se hitro dviguje, pravi poveljnik: "Kar imamo v zadnjih letih, je naravnost noro. Lani smo imeli še srečo, predlani pa smo skoraj neprekinjeno posredovali dva, tri mesece. Ekipe so bile ves čas na terenu - en teden smo reševali za nazaj in je že prišlo nekaj novega. Delali smo v času dopusta. Opravili smo sicer vse, a tega je vedno več."

Gasilci zadnja leta ves čas spremljajo vreme - tudi doma. "Ves čas sledimo vremenu, seveda. Zaenkrat sicer še ne povečujemo izmen, ko se približuje slabo vreme, ampak že sedaj ugotavljamo, da bomo štab zagnali že ob napovedi neurij. Tudi če bo potem samo ena intervencija ali pa jih bo pet, bomo pač ugasnili. Najhuje je, da razpošljejo eno društvo nekam in drugo drugam, mi pa ne vemo, kje pravzaprav so. Takrat namreč ekipe pošilja regijski center. In ko se sestavimo mi, moramo najprej poiskati društva."

Na nek način so postali tudi meteorologi. "Lani je denimo nevihta prišla iz Avstrije. V povprečju potuje nevihta s hitrostjo 60 kilometrov na uro, ta pa je od meje do sem potrebovala eno uro. Takoj sem vedel, da nekaj ni okej, da se nekaj kuha. Kazalo je, da bo šla naravnost na Maribor, a je spremenila smer in potem se je vsulo v Hočah. Bila je katastrofa, a še huje bi bilo, če bi zadelo Maribor."

Glavni faktor - količina dogodkov

Kaj se sedaj najbolj razlikuje od dela nekoč? "Glavni faktor je količina dogodkov. In zato tudi oprema. Avtolestve so recimo sedaj zelo iskana roba. Včasih so bile namenjene za evakuacijo ljudi iz objektov, gašenje, danes je avtolestev ključna ob neurju. Streho namreč težko pokriješ brez dvigala in avtolestve. Seveda jih ne moremo kupiti neomejeno."

Druga pomembna razlika med nekoč in danes je vodenje. Logično, požar je običajno en, gasi ga nekaj ekip, ob neurju v hipu potrebujejo pomoč na več kot sto lokacijah. Sčasoma je postalo jasno, da so nujne sektorske razdelitve, kar se je razvijalo tudi v primeru večjih požarnih intervencij, kot je bila na primer Surovina, ter seveda neurij, kjer je vodenje drugačno kot pri gašenju požara. V ta namen je nastala tudi štabna soba, v kateri sedimo.

"Imamo tudi triažo glede na zmožnosti - ne moremo namreč naenkrat pokrivati 50 streh, lahko jih pa pet. Triažiramo seveda tudi glede na pomembnost objekta - recimo UKC Maribor ima zagotovo prednost pred stanovanjsko hišo. Ali šola. Pokrijemo sicer vse, ampak vsi ne pridejo na vrsto takoj. In to je treba ljudem povedati," pravi Osojnik.

"Marsikaj smo se naučili v Črni na Koroškem"

Občine se pripravljajo, delajo, država pa morda kdaj naredi premalo, obzirno opozori poveljnik. Recimo, ko gre za štabno vodenje, torej ko gre za pomoč več ekip eni regiji in pridejo ekipe iz cele Slovenije. Tukaj smo še dokaj razglašeni, nimamo enotnega sistema. V Mariboru smo sedaj vzpostavili sistem, druga regija pa ga morda sploh nima, lahko imajo čisto drugačen sistem ali pa kaj tretjega. Vsaka občina dela zase, kar ni dobro. Smo namreč majhna država, dva milijona nas je, za eno malo večje mesto. Lahko bi sprejeli enoten sistem vodenja, kar bi bilo zelo dobrodošlo pri večjih intervencijah. Glede tega apeliram na upravo za zaščito in reševanje, znotraj enega sistema bi lahko celotna Slovenija postavljala prostore, opremo in prilagajala taktiko. Ko bi prišli mi na Primorsko ali pa oni k nam, bi imeli isti način dela, iste programe, isto taktiko posredovanja. Saj gasilci vsi na enak način črpamo vodo, prekrivamo strehe in drugo, ampak vodenje ali pa že samo vpisovanje enot po terenu pa nista poenotena. In mi lahko rešimo zgodbo za Maribor in smo jo tudi rešili, enako velja za še katero drugo občino, ampak ko bomo delali skupaj, bo to problem. In to smo že videli. Bil sem vodja gasilcev tudi v Črni na Koroškem - marsikaj smo se naučili iz tega, a lahko bi se še dosti več. Na podlagi vseh nesreč, ki smo jih imeli, če začnem z vetrolomom, poplavami, odkritimi strehami - v zadnjih letih je bilo ogromno teh dogodkov in ljudje so bili na terenu, vodili so intervencije. Izkušnje in znanje torej so, ampak sedaj bi jih morali povezati v celoto, da bo cela Slovenija enotna in bo lažje delala."

Od listkov in magnetkov do videosten in dronov

Napredek je bil nujen, intervencije se namreč spreminjajo, postajajo bolj množične, zato je nujen nov sistem organizacije. "Ta sistem smo nujno potrebovali. Začeli smo namreč tako, da smo vodili intervencije z listki: izpisal si listek in ta je potem potoval po beli tabli z magnetom - neobdelane intervencije, intervencije v teku in obdelane intervencije. Tak je bil način. In če je 200 intervencij hkrati, si pet dogodkov še zapomniš, več pa ne. Potem je treba pripojiti društva, pride do bolj nujne intervencije in seveda jo je treba rešiti prej. Reševanje človeškega življenja recimo ne more čakati v vrsti. Vsako intervencijo je treba torej resno obdelati, triažirati. In to smo še nedolgo nazaj počeli z listki. Rekli smo, da tako ne gre več, načrte za to sobo smo imeli že leta 2018, videosten in računalnikov tudi ni težko kupiti, ampak seveda mora biti vse skupaj podprto s softverom, da deluje. In ta softver morajo znati uporabljati vsi, ne pa da znava na brigadi to reč uporabljati le dva. A še vedno nimamo enotne navigacije za vsa gasilska društva. Danes ima že otrok na izletu v rokah navigacijo, mi pa za reševanje življenj še vedno nimamo enotne navigacije. Tukaj pričakujemo pomoč države."

Odločili so se, da zgradijo sistem, ne samo sobo. In še, skromno doda, vse skupaj so postavili zaposleni gasilci sami. Le steklene stene in tla so naredili zunanji izvajalci.