/ PETEK, 20 junij
Danes je po dolgih treh tednih prvi dan, ko končno malo zadiham. En teden sem bila na Švedskem. Poslovno - omenjam in poudarjam samo zato, ker sem vedno, ko sem odpisala na kakšen mejl, da sem "trenutno službeno odsotna v tujini, odpišem podrobno, ko pridem nazaj", dobila odgovor "Uživaj na dopustu!". Hvala - res je, da sem uživala, ampak ni bil dopust. Tudi mama mi vedno reče, ko grem kam službeno v tujino - naj se imam fajn na dopustu. Jaz bi rekla tako - en dan službenega potovanja in sestankov je ekvivalenten dvema zelo napornima delovnima dnevoma. En teden pa smo slikali na stene na Koroški cesti v sklopu projekta Helios - potem sem se prehladila, šla čez vikend s prijateljicami v Budimpešto, ta teden pa sem lovila vse deadline in odpisovala na mejle, ker se jih je kar nekaj nabralo v teh dveh tednih. Včeraj smo imeli še otvoritev projekta s Heliosom in bilo bi preveč kičasto, če bi šlo vse po planu. V sredo so namreč na vrata naše stavbe nalepili obvestilo, da bo zaradi del dobava zemeljskega plina od 8.00 do 17.00 motena. Okej, ni panike, si splaniramo tuširanje s toplo vodo zunaj teh okvirjev. Te zadnje dni je izjemno vroče in ko pridem domov (po 17.00 uri), seveda plina še ni bilo. Tuširanje z mrzlo vodo ni bilo najbolj zabavno, ampak okej, so še hujše stvari. Z Nikom sva mislila, da je kaj narobe z najino pečjo - zato je rekel, da prinese iz delavnice orodje in bo pogledal, kaj je narobe - in če se da, popravil. Kar bi bilo izjemno, ker sem si nekako želela umiti lase s toplo vodo, saj smo imeli naslednji dan otvoritev projekta Helios. Niko hoče popraviti peč in seveda ne gre (ker s pečjo ni bilo nič narobe) - in po pogovoru s sosedom ugotovimo, da nima plina nihče v bloku. Okej, ob 15.00 sem morala biti na lokaciji otvoritve, ob 14.30 sem si umivala lase z ledeno vodo (v nekem trenutku od mraza nisem več čutila glave), posušiti si las nisem uspela. Pičim hitro do Koroške ceste in med hojo slišim izza ovinka kreganje - trije gospodje se kregajo in fockajo sredi belega dneva - malo mi je neprijetno iti mimo, delam se, da jih ne vidim. Varno prispem na lokacijo, otvoritev je bila super, pogostitev (sendvički in sokci) pa highlight mojega dneva. Helios in Trampolin so se res potrudili. No, če se vrnemo k plinu, tudi danes, po treh dneh, plina še ni. S sosedom sva se hecala, da bi mogoče morali nabaviti kakšen napihljiv bazen in ga postaviti zadaj za blokom. Baje so rekli, da bodo zadevo uredili v najkrajšem možnem času. Bom updejtala. Da povzamem - danes se ni zgodilo nič kaj pametnega. Vsaj uro in pol sem preživela na telefonu, da sem dogovorila poslovne stvari - včasih se res nisem marala pogovarjati po telefonu, zdaj pa ugotavljam, da rešimo stvari desetkrat hitreje, kot če si dopisujemo po mejlih.
/ SOBOTA, 21. junij
Ko smo bile prejšnji teden na girls tripu, sem zelo entuziastično potrdila, da lahko gremo 21. junija na sončni vzhod na Trikotno jaso. Ob 4.30 zjutraj. Včeraj me Urška opomni, da je to jutri (torej danes), zbudila sem se ob 3.45 in v mestu ni bilo sicer nikogar, od krožnega pri Qulandiji pa taka gužva, kot da nekaj talajo zastonj. V glavnem, dobimo se na parkplacu ob ca 4.35 (komaj sem našla parkirni prostor) in Urška izjavi, da smo že malo pozne, pa če ne bi šle raje s sedežnico. Ironično, ker Urška je najbolj športna od vseh nas. Ko smo se vozile s sedežnico, mi je bilo žal, ker je bilo mrzlo, pihalo je, vse skupaj ni izgledalo najbolj varno (pa še premikale smo se z isto hitrostjo kot ljudje, ki so hodili po bregu gor). Sončni vzhod je bil res lep, spile smo kavico, pojedle rogljičke in verjetno videle pol Maribora na Trikotni jasi. Se je bilo vredno zbuditi ob 3.45.
/ NEDELJA, 22. junij
V nedeljo sem ves dan preživela na rojstnem dnevu. Čez vikend se nekako poizkusim odklopiti od dela, kolikor se le da.
/ PONEDELJEK, 23. junij
Končno so priklopili plin nazaj. Namesto devetih ur je bil naš blok brez plina pet dni.
Če sem iskrena, je moj guilty pleasure, da grem zjutraj na kavico v mesto. Ko sem se odločila, da prodam hišo v Radvanju in se selim v center mesta v staromeščansko stanovanje, so bili vsi zgroženi in ogorčeni. Meni je pa tako zelo kul življenje v centru - lahko grem peški v center mesta, v parkec in vse živi (bolj ali manj - to bi lahko debatirali). Predvsem zato, ker delam od doma in sem cele dneve sama, mi ful paše, da vem, da živijo okoli mene ljudje. Če bi delala v službi s sodelavci in bi se vsak dan ukvarjala v živo s strankami, bi mi definitivno bolj ustrezalo živeti nekje na samem. Vedno je bila moja želja imeti hišo nekje v Koroških vratih - in ta želja se je zdaj uresničila. Če kdo kupuje in išče staromeščansko stanovanje, me lahko kontaktira:) Kakorkoli, dan začnem s kavico ali v Roosterju ali v Isabelli. Včasih v Nani, čeprav zadnjič je bila kava z mlekom "preko leda" 3,7 evra, v Roosterju pa je 2,2 evra. Zdaj pa ne vem, morda so se kaj zmotili.
Iskreno povedano, mi je kar težko pisati ta dnevnik, ker delam na nekaj zelo super (in res velikih) projektih, ampak po pogodbi mi je velikokrat prepovedano govoriti o projektih, ki še niso zunaj - oziroma je do izdaje še kar nekaj časa. Torej zelo težko pišem o tem, kaj delam čez dan, ker o nekaterih projektih še ne smem govoriti.
/ TOREK, 24. junij
No, sem vendarle poklicala na Barcaffe in vprašala, ali lahko povem kaj o našem projektu v Večeru. In so potrdili, da lahko! Da bodo že naslednji mesec prišli na police prvi produkti za njihovo 55. obletnico z mojimi ilustracijami. Ne vem, če se kdo še spomni, pred petimi leti, za njihovo 50. obletnico, sem naredila tiste pisane šalčke s krožnički, na katerih so bile moje ilustracije žensk. To leto pa smo naredili še več produktov, tako da komaj čakam, da lahko pokažem in povem kaj več ☺ Mogoče malo za občutek, pri tem projektu delamo z Barcaffejem že od konca leta 2024 - in da bodo na policah prvi izdelki že v roku pol leta, je za projekte, pri katerih sicer delam, kar hitro. Pravkar denimo začenjam projekt, ki bo prišel ven komaj čez tri leta. Ponavadi traja leto ali dve, da projekti izidejo. Najprej sem na vrsti jaz. Naredim vzorce/ilustracije - ko so ti potrjeni in končamo popravke itd., sledi izdelava vzorcev produktov (to traja ponavadi najdlje, saj jih vedno naredimo več - in preden dobimo "popoln" vzorec, ki bo potrjen, traja kar nekaj časa), nato je na vrsti produkcija in šele nato prodaja ali dostava v trgovine ter drugo.
Danes sva še odnesla preprogo in blazine z mojim vzorcem na VSGT, saj ravno skupaj "prenavljamo" oziroma posodabljamo njihov študentski kotiček.
Zvečer gremo na pijačo na Lent - in prav veselje je gledati, kako v tem času center mesta živi.
/ SREDA, 25. junij
Zadnje dni je res noro vroče - in čeprav imava v stanovanju v redu temperaturo (nimamo klime, le debele stene), sva rekla, da bi mogoče vseeno nabavila kakšen ventilator za te grozno vroče dni. Zato sva se zjutraj ob 9. uri odpravila do trgovine, prispela na parkirišče in ugotovila, da je malo čudno prazno. Niko me je vprašal, če se mogoče odpre šele ob 10. uri. Pa sem se spomnila, da je danes praznik. Očitno greva jutri po ventilator.
/ ČETRTEK, 26. junij
Danes zjutraj ob 8.00 je poštar že pozvonil s paketom iz Barcaffeja. Prispeli so namreč prvi vzorci izdelkov, ki bodo na voljo v darilnih pakiranjih zelo kmalu. Več bom objavila na svojih socialnih omrežjih. Za zdaj še ne vem natančnih datumov, ampak izvem kmalu.
V tem tednu sva se končno spravila fotografirat stanovanje malo bolj resno in posnela videoposnetek, da sva ga lahko objavila na spletu. Do zdaj stanovanja nisva prodajala najbolj "resno", saj sem bila res veliko odsotna in nisva uspela organizirati niti ogledov. Zdaj pa sva rekla, da je čas, da začneva stanovanje zares prodajati - morda poletje ni najboljši čas za prodajo stanovanja, bomo videli. Najtežje se mi je ločiti od stanovanja zato, ker je resnično sanjsko in točno tako, kot sva želela. Vanj sva vložila res veliko truda in časa. V zadnjih dveh letih sva ga detajlno prenovila, niti približno namreč nisva razmišljala, da ga bova tako hitro prodajala. Kar nekaj časa sva iskala stanovanje z visokimi stropi, originalnim stavbnim pohištvom (da ima ta pariški pridih), s parkiriščem, balkonom in veliko kvadraturo v lepi in vzdrževani stavbi v središču mesta. Ker pa je vedno bila želja imeti hišo v centru mesta (ko sva pred dvema letoma kupovala stanovanje, si žal hiše v centru še nisva mogla privoščiti) in ker sva našla hišo z ogromno potenciala na najini sanjski lokaciji, se žal moram ločiti od stanovanja. Če bi imela možnost obdržati stanovanje, kupiti hišo in jo obnoviti, ga ne bi nikoli prodala, saj vem, da takšnega stanovanja več ne bova dobila. Žal te opcije ni in včasih se je treba ločiti od stvari.
Zadnji tedni so bili nori in tudi naslednji še bodo - to se zgodi vsako leto. Čez poletje imam vedno največ projektov, snemanj, samo v juliju imam v načrtih tri snemanja, neskončno sestankov itd. In tako nikoli ne uspem oditi na morje oziroma dopust, pozimi pa se tudi nikamor ne spraviva. Vedno so izgovori in vedno je delo.
A letos sem rekla, da mi je vseeno, imela bom dopust (okoli deset dni). Zdaj se dogovarjamo, kam bi šli - z Italije smo prišli na Grčijo, potem sem predlagala Nizozemsko, a so me vsi le čudno gledali. Potem smo bili spet nazaj v Italiji, zdaj smo že pri Bosni in Albaniji. Mogoče pa moramo samo sesti v avto in iti - plan je namreč potovanje z avtom, roadtrip. Tako da za zdaj še izbiramo predloge za dopust - če ima kdo kakšnega, se priporočamo.
