Sonja Javornik
Pred leti sem brala pogovor s posvojiteljico afriških otrok. Šokiralo me je, kako je opisovala razmere v njihovi domovini. Takole je govorila: "Tam so otroci iz cele vasi skupaj in se igrajo, sploh se ne ve, čigav je kdo …" Kot da je to nekaj slabega. Spomnim se, da se mi je to, da se otroci čez dan skupaj zabavajo in da sploh ni pomembno, kdo je čigav očka ali mami, zdelo neskončno bolje od tipičnega "slovenčka", ki je ves čas pod budnim nadzorom staršev, prosti čas pa preživlja sam za računalnikom. Kakšno desetletje kasneje, ko so računalnike nadomestili pametni telefoni, sem še bolj prepričana, da včasih več tehnologije ni bolje. Prav nasprotno! Kot pravi socialni psiholog Jonathan Haidt v izjemni knjigi Tesnobna generacija (založba UMco), preusmeritev otroštva, osredinjenega na igro, v otroštvo, osredinjeno na telefon (ali druge pametne naprave), povzroča izjemno škodo mladim in ima katastrofalne posledice.
"Sin ima spet 'popravce', čeprav je prvi letnik ponavljal. Tako je agresiven, da niti ne upam zahtevati, naj mi izroči telefon. Najina komunikacija je minimalna, saj tisti čas, ko ga prisilim, da z mano jé za mizo, itak bulji v telefon … Ampak on je še v redu! Njegov nekdanji sošolec že dve leti ni prišel iz svoje sobe. Prijateljičina hčerka pa ne more redno v šolo, saj ima hude napade tesnobe pa še reže se …" mi je razlagala prijateljica. Pa ni edina, ki ima težave z otrokom! Kamorkoli pogledam, vidim mlade, ki imajo težave. Vendar so težave drugačne, kot so bile nekoč. Danes je v vzgojne ustanove nameščenih več mladih kot kadarkoli prej, a so razlogi drugačni. Kapacitete so se povečale večinoma zaradi čustvenih težav, saj je danes manj tatvin, pretepov in nasilnega vedenja, je pa zato več anksioznosti, depresij, samopoškodovanja. Ta sprememba pa ni značilna samo za naš prostor, ampak so v vsem razvitem svetu trendi, ki vzbujajo skrb, enaki.
"Moja osrednja trditev je, da sta dva trenda - pretirana zaščita v resničnem svetu in premajhna zaščita v virtualnem svetu - glavna razloga, zakaj so otroci, rojeni po letu 1995, postali tesnobna generacija," pravi Jonathan Haidt na začetku knjige, v kateri sistematično razkriva spremembe, ki jih je prinesla tehnologija, in njihov vpliv na duševnost otrok.
Se spominjate svojega otroštva? Ko sem hodila v prvi razred, sem po šoli šla še do vrtca, kjer sem prevzela mlajšega bratca pa tudi soseda, ki je bil še v jaslicah. Previla sem ga, ga naložila v voziček, doma pa smo se na dvoriščih z bratom in prijateljčki z ulice igrali do večera. Vmes je kakšna soseda vse mulce povabila na palačinke, kdaj smo šli h komu gledat televizijo ali pa smo pri tretjih sosedih kartali, kadar je deževalo. Konce tedna sem preživela pri babici in dedku ali kateri izmed številnih tet. Tako sem spoznala veliko različnih družinskih dinamik. Mama nad mano ni imela posebnega nadzora - po eni strani ga niti ni mogla imeti, saj so bili telefoni še privezani z žico na stene domovanj, po drugi strani pa je bila njena mantra: če bo kaj narobe, bom itak takoj izvedela, saj me bo obvestila policija. To se ni zgodilo, verjetno tudi zato, ker sem se zavedala, da moram biti odgovorna, ker nisem imela v bližini staršev, ki bi priskočili, če bi prišlo do nezgode.
Kje je druženje z vrstniki?
Otroštvo, kakršno sem imela, je danes praktično nemogoče. Ko je pred časom mlajša sorodnica omenila, da bi na dvorišče namestila nekaj igral, sem takoj začela pametovati, da je poanta igrišča, da se tam otroci igrajo tudi skupinsko. Pojasnila mi je, da žal v praksi ni tako. Če pelje otroka na najbližje igrišče na Škofljici, bosta tam najverjetneje sama. A tudi če bo tam še kdo, bo zraven mamica, ki ne bo navdušena nad tem, da bi otroka skupaj divjala in se umazala in morda celo kje podrajsala ali padla. Danes se otroci več kot z vrstniki družijo s starši. Ki ves čas nadzorujejo njihove korake. V šolo jih ne pustijo samih, da bi se igrali na ulici, je nepredstavljivo, tudi igrišča so za večino asociacija na nevarnost. S tem pa otrokom - kljub dobrim namenom - delajo ogromno škodo.
V nasprotju z drugimi bitji pri ljudeh otroški možgani do petega leta starosti zrastejo le do 90 odstotkov, potem pa potrebujejo še veliko časa za konfiguracijo, saj je to obdobje počasne rasti prilagojeno kulturnemu učenju. Prosta igra je za razvoj socialnih veščin - tudi reševanje konfliktov in empatijo - enako pomembna kot za razvoj spretnosti, pravi Haidt. A od devetdesetih dalje v zahodni družbi prevladuje mnenje, da je zunanji svet tako nevaren, da je otroke treba pred vsem zaščititi. Namesto da bi radovedno raziskovali svet, so otroci postali oprezni in tesnobni. Namesto da bi bili izpostavljeni oviram, neuspehom, pretresom in padcem, so bili pretirano zaščiteni, zato je večja verjetnost, da so kot mladi odrasli pretirano bojazljivi in previdni. "Čaščenje varnosti pred vsem drugim je nevarno, ker se otroci zaradi tega težje naučijo skrbeti zase in se spopadati s tveganji, konflikti in frustracijami," piše Haidt.
Otroci, katerih svet se je zaradi pretirane starševske skrbi vedno bolj krčil, so z veseljem odkrivali spletne svetove. Če smo nekoč imeli razne obrede, s katerimi smo zaznamovali odraščanje - obrezovanje, birma, vojska … -, so pametne naprave praktično čez noč opravile z mejniki. Na spletu so otroci izpostavljeni tudi pornografiji in vsem drugim vsebinam - enako kot odrasli! "Čas, ki ga mladostniki preživijo s telefoni, je osupljiv, tudi v primerjavi s časom, ki so ga nekoč preživeli pred zasloni," razlaga Haidt, saj podatki kažejo, da povprečen najstnik preživi s telefonom več kot sedem ur na dan, veliko pa jih pravi, da imajo praktično ves čas stik s telefonom. To pomeni, da so s telefonom nadomestili praktično vse drugo - od druženja do spanja! Seveda ima to resne posledice za duševno zdravje, prav tako povzroča razdrobljeno pozornost, da ne omenjamo, da so številni mladostniki razvili vedenjske odvisnosti, ki imajo globok vpliv na njihovo počutje, pa tudi družino in socialni razvoj.
Deklice so bolj ogrožene
Zelo pomembna ugotovitev Jonathana Haidta je, da družbena omrežja bolj škodujejo deklicam. Po njegovem so za to vsaj štiri razlogi.
• Prvi razlog je, da so bolj občutljive za vizualne primerjave, zlasti ko drugi hvalijo ali kritizirajo njihov obraz in telo. Vizualno usmerjene platforme družbenih omrežij so idealne za zniževanje dekletovega "sociometra". Pri dekletih je tudi večja verjetnost, da bodo razvila "družbeno predpisani perfekcionizem", pri katerem oseba poskuša živeti v skladu z nemogoče visokimi merili, ki jih postavljajo drugi ali družba.
• Drugi razlog je, da se agresivnost deklet pogosto izraža v poskusih škodovanja odnosom in ugledu drugih deklet - družbena omrežja pa imajo za to neskončno možnosti.
• Tretji razlog je, da dekleta lažje delijo čustva in da so bolj izpostavljena boleznim, ki so posledica družbenega vpliva, kar pomeni, da nanje vplivajo osebe, katere spremljajo na družbenih medijih.
• Četrti razlog pa, da je internet moškim olajšal približevanje in nadlegovanje žensk in deklet.
Prav tako so posledice prevelike uporabe pametnih naprav vidne pri fantih. Ker so se matere bale, da bi se sinovi na igrišču poškodovali, so se ti zatekli v virtualne svetove, kjer ni krvavih ran, je pa veliko trpljenja navznoter. Zato so fantje danes bolj kot dekleta izpostavljeni tveganju, da jim ne bo uspelo zapustiti gnezda.
Fantje so si družbo našli v interaktivnih video igricah. Kljub novim prijateljem, s katerimi komunicirajo preko spleta, vedno težje navezujejo stike v živo. Če so nekoč zaradi potrebe kljub vsemu tvegali neuspeh in poskušali osvojiti dekle, se danes temu raje izognejo - splet namreč prinaša vse sorte pornografije. Zato mnogi pravijo, da jim dekleta v živo sploh niso tako privlačna …
Spremembe so nujne
"Velika preusmeritev otroštva je mlade iztrgala iz resničnih skupnosti, vključno z njihovimi družinami, in ustvarila novo vrsto otroštva, ki je potekalo v številnih hitro spreminjajočih se omrežjih," piše Haidt, ki zato poziva k spremembam. Tudi zaradi njegovega pisanja so pri nas pričeli pobudo za omejitev uporabe telefona v vrtcih in šolah. To je zagotovo eden bolj pomembnih ukrepov, saj so poskusi že pokazali, kako hitro se zaradi omejitve telefonov otroci spet povežejo in med odmori skupaj igrajo, namesto da bi buljili vsak v svoj telefon. Zato Haidt poziva, da vlade sprejmejo potrebne ukrepe, a ne zgolj v šolah. Podjetja bi morala razviti boljše funkcije za preverjanje starosti na spletu, kar pa jim ni v interesu, saj je znano, da si želijo, da so njihovi uporabniki čim mlajši otroci. Vse za zaslužek, čeprav na škodo naše prihodnosti.
Dodatni ukrepi za vračanje otroštva k igri bi morali biti tudi takšni, da bi staršem obudili zaupanje v družbo, da bi otroke pustili nekaj časa brez nadzora, saj bi ti tako postali bolj samostojni pa tudi samozavestni. V šolskih ustanovah pa bi morali več časa nameniti igri oziroma prostemu igranju. Potem bi zagotovo tudi pri pouku otroci bolje sodelovali kot zdaj, ko so praktično večino dneva prisiljeni sedeti za mizo.
V knjigi Tesnobna generacija je tudi precej konkretnih nasvetov za starše. Zanje je bistven nasvet, naj otrokom pustijo več časa za samostojno igranje. Haidt priporoča, da otrokom pred srednjo šolo starši dajo samo osnovni mobilni telefon, ne pa pametnega. To bo lažje, če boste imeli podporo v ožjem krogu, zato priporoča, da se dogovorite še z drugimi starši, da bodo ravnali enako. Tako boste otroku, ko bo prišel z zahtevo po telefonu, češ da ga "imajo že vsi sošolci", lahko odvrnili, da to ne drži, saj ste s starši določenih otrok sklenili dogovor.
Haidt priporoča tudi vključevanje otrok v aktivnosti na prostem, kot so otroški tabori ali počitnice v kampu. V svoji okolici pa se dogovorite z drugimi starši, da boste pustili otroke skupaj na igrišče, pri čemer jih vsakič nadzoruje samo en odrasli. Tako bo starševstvo lažje, saj si boste lahko razdelili odgovornost, pri tem pa naredili nekaj pozitivnega za otroke.
Haidt v svoji zanimivi knjigi piše o stvareh, ki jih že lahko opazimo in jih poznamo. Dejstvo je, da bi poleg staršev morala ukrepati tudi država. Če smo kot družba nekoč sprejeli odločitve, da so droge prepovedane, da je treba omejiti dostop do alkohola in cigaret, potem bi vlada morala nujno sprejeti zakone za zaščitno otrok pred telefoni, zaradi katerih so veliko bolj depresivni in anksiozni, kot so bili še pred desetletjem. Vsekakor pa bi morala zagotoviti več igrišč in drugih prostorov za druženje mladih. Zdaj lahko na gradbiščih vidimo samo zidove stanovanjskih ali poslovnih objektov. Če želimo, da se mladi družijo še kje drugje kot v virtualnem svetu, bomo morali kot družba razmisliti tudi o tem, da vlagamo še v kaj drugega kot samo v tisto, kar na hitro prinese profit.
