(INTERVJU) Sonja Merljak Zdovc, urednica Časorisa: Kakšen medij bi plačevali, ker bi mu zaupali?

Časoris je edini dnevni slovenski spletni časopis za otroke, ki obenem združuje še medijsko vzgojo in novinarsko prakso. Nekdanja novinarka dr. Sonja Merljak Zdovc s svojo ekipo mlade tudi vključuje pri nastajanju zanesljivih novic ter jih nasploh tudi opolnomočajo, spodbujajo kritično mišljenje in demokratične vrednote. V aktualnih družbenih razmerah in razmerah na medijskem področju pa tudi njihovo delo oziroma opravljanje tega poslanstva ni enostavno.

Prav ob vaši 10-letnici ste prejeli nagrado Sozial Maire za najboljšo družbeno inovacijo na območju centralne Evrope. Zakaj vam toliko pomeni?

Dokler me niso opozorili, sploh nisem vedela, da je Časoris družbena inovacija, zato nagrade nisem pričakovala, gledala sem skozi to, da smo mi medij. Že da smo prišli med 34 nominirancev, je bil sprva velik dosežek, ker je bilo kandidatov čez 400 iz šestih držav. Sem si pa zelo želela, da bi jo dobili, da se ne bi ponašali samo z nazivom, da smo bili nominiranci, temveč, da smo prejemniki nagrade. Veliko namreč pomeni prepoznavnost. Pred kratkim mi je Primož Suhodolčan povedal, da ko gre po šolah, reče otrokom, da če res nič drugega, naj berejo vsaj Časoris in otroci se menda odzovejo, da ga že poznajo. Čeprav so tudi še območja, kjer še sploh ne vedo zanj. Je pa res, da tudi denarja za reklamo nikoli nismo imeli, vse informacije gredo od ust do ust. Vesela sem, da smo po desetih letih delovanja in sedaj dodatno še s to nagrado prišli do točke, da imamo že sami po sebi kredibilnost. Da meni ni treba na primer sprejeti določenih funkcij, te so seveda brezplačne, samo zato, da imamo referenco.

Med kandidati za nagrado, ki ste jo prejeli, sta bila iz Slovenije tudi Inštitut 8. marec in projekt Simbioza.

Ja, nasploh je bilo veliko zelo dobrih projektov. Meni je bil najboljši projekt ekipe iz Dubrovnika, ki iz plastičnih zamaškov izdeluje očala. Rada bi se povezala z njimi, ker smo pred kratkim tudi mi odprli spletno trgovino, zato da tako pridobimo podporo Časorisu. In rada bi, da bi prodajali tudi njihova očala. Bila bi dražja, ampak ob tem moraš povedati še celotno zgodbo o plastičnih zamaških.

Mi pa gledamo 50-letno prihodnost

Je sedaj že kaj lažje dobiti sponzorje, finančno podporo? V začetku ste razmišljali o ustanovitvi sklada.

To se ni uresničilo, res pa je, da tudi kasneje nisem več poskušala. Ideja je bila, da bi veliki mediji letno prispevali vsak po 5000 evrov in finančno podprli Časoris. Toda zanimanja pri medijskih hišah ni bilo, bila sem tudi na Večeru. Mislim namreč, da je pomembno, da si mediji vzgajajo svojo publiko. Vsi, tudi svetovni mediji, se soočajo s tem, kako pritegniti bralce, mlajše od 46 let. Zato bi lahko prispevali v sklad in podprli Časoris, ki je za vse brezplačen, na voljo 24 ur na dan, vse dni v tednu. Obstajata sicer še revija Pil in TV-oddaja Infodrom, ki imata podobno ciljno publiko. Toda objave so periodične, na Pil se je treba naročiti. Danes je sicer strošek za delovanje Časorisa večji, kot je bil, ko sem začenjala sama. Razumem, da ni bilo interesa, ker direktorji gledajo letni plan, kakor politiki gledajo samo štiriletnega. Mi pa gledamo 50-letno prihodnost. Zavezani smo otrokom, za katere želimo, da bodo čez toliko let, kot tudi sami vedno rečejo, imeli planet, na katerem bodo lahko živeli in se ne bodo pobili med sabo ter utonili v plastiki. Celoten DNK Časorisa je namenjen prihodnosti, da otroci z našo pomočjo, z verodostojnimi informacijami, ki jih nudimo, razvijejo strpnost, sočutnost, odgovornost, spoštovanje. Vse, kar nam omogoča sobivanje. In če nekdo misli, da bodo otroci, ki so danes v osnovni šoli, nekoč kar sami od sebe začeli brati Delo, Večer, Dnevnik ali karkoli, se moti."

Družbena omrežja in splet so premočni, zasvojijo.

TikTok je preveč mamljiv, ves čas se nekaj dogaja, zelo zabavno je. Kdo se bo mučil s črnimi črkami na belem papirju? Če jih začneš navajati v prvem razredu osnovne šole, seveda s pomočjo učiteljic, da začnejo nekaj brati, morda je upanje. V tretjem razredu se namreč že učijo o žanrih, zato lahko že prej začnejo nekaj brati oziroma se izražajo tudi skozi risanje. In kasneje bodo nekateri brali Delo, Večer ali Financial Times, drugi Lady, ampak bodo nekaj brali, ne bodo samo gledali influencerjev na družabnih omrežjih.

Razlog, da ste se takrat na polno usmerili v Časoris, je bila izguba službe na Delu. Kako sedaj s časovne distance gledate na to?

Še zmeraj ne vem, zakaj sem izgubila službo in to je ena mojih travm, frustracij. V vsakem primeru ni enostavno, če pa ne veš, kje si ga polomil, kaj naredil narobe, je še toliko težje. Ker to, kar so potem navajali na sodišču, ni imelo smisla. Na primer, da nisem spoštovala rokov oddaje člankov. Takrat sem imela otroka v vrtcu, gotovo sem vsak deadline spoštovala, saj se mi je mudilo domov. Prve tri mesece po odpovedi mi je bilo res zelo težko. Sem se pa res tudi takoj odločila, da bom vso svojo energijo usmerila v ta svoj plan B, če sem si ga že ustvarila kot prostočasno dejavnost. Saj sem razmišljala, ali naj grem kam v službo, ampak potem sem vse sile usmerila v to in ni mi žal. Tudi ne bi šla nazaj. Včasih imam kakšno stisko, potem pa se pogovarjam s kom, kako je, in si rečem, da smo mi v redu.

Gre za politiko majhnih korakov

Koliko vam pa je s Časorisom dejansko uspelo kaj spremeniti pri (bralnih) navadah mladih?

Gre za politiko majhnih korakov. Niso namreč samo otroci problem, saj tudi odrasli ne berejo, ne spremljajo medijev. Zato bomo hodili v skupnosti in povedali, kaj in zakaj to delamo. Obenem pa dali možnost, da povedo, kaj pričakujejo od nas. Pri tem bomo šli res na prepričevanje eden po eden, ena učiteljica, posameznik v lokalni skupnosti, en otrok. Ni več druge poti, kot da začneš odpirati dialog in se pogovarjaš, razlagaš, zakaj to delaš, in da po drugih strani slišiš, kaj bi oni radi od nas.

Za večji učinek takšnega nagovarjanja potrebuješ tudi podporo sistema, odgovornih v politiki, ki se bodo zavedali pomena medijev, da bodo videli celotno sliko, daljšo od enega ali dveh mandatov.

Seveda, celotna družba mora to sprejeti. Že pred leti sem dejala, da bi v resnici potrebovali vseevropsko kampanjo osveščanja, kaj pomenijo mediji, in da njihovo delovanje stane. Zmeraj govorimo samo, kako so mediji pomembni za demokracijo, ampak 25 odstotkov mladih tega sploh ne zanima več. Zato jih je treba vprašati, kaj pričakujejo, potrebujejo in za kaj bi bili pripravljeni plačati znesek ene kave na dan. Da se torej začnemo pogovarjati od spodaj navzgor.

Kaj pričakujete od novega medijskega zakona? Predvidene so tudi sheme financiranja, tudi denar za zagon novih medijev, za digitalizacijo.

Ne vem, koliko nam bodo te sheme dejansko pomagale. Veliko je bilo govora tudi o medijski pismenosti. Časoris je tudi element medijske pismenosti, a se ga kot takega ne prepoznava, vsaj ne finančno. Še zmeraj se prijavimo na medijski razpis pri ministrstvu za kulturo, da dobimo denar za delovanje, ob tem pa delamo tudi druge projekte. Ti so sedaj že bolj ali manj povezani z mediji in medijsko pismenostjo. Ob naših začetkih tega še ni bilo toliko, prijavili smo se denimo na razpise za enakost spolov, kar s Časorisom kot časopisom za otroke, nima veliko povezav, a tako smo prejeli nekaj denarja. Sedaj skušamo v največji meri delati to, za kar smo ustanovljeni, smo v prvi vrsti medij.

Koliko se je pa že razširilo število šol, s katerimi sodelujete?

Z nekje med 120 do 130 osnovnimi šolami smo doslej sodelovali na različne načine. Ambasadork in ambasadorjev imamo okoli 50. Toda problem je, da nam zmeraj zmanjkuje časa za sistematično delovanje, potem ko jih učitelje nagovorimo na kakšni delavnici, ob obisku šole.

Imate pa tudi svojo ekipo mladih novinarjev.

Dvakrat na mesec se srečujemo z njimi, se pogovarjamo o novinarstvu, jih izobražujemo in predajamo tudi etične vrednote, se pogovarjamo, kaj bi pisali, sprašujemo, kaj jih njih zanima. To skupino tudi pomlajujemo, nekateri so namreč že odrasli z nami, zato vsako leto skušamo pridobiti nekaj novih mladih, tudi zato, da vemo, kaj njih in vrstnike zanima, da dobimo informacije, v katero smer naj gremo. V evropskem projektu, pri katerem sodelujemo, s kratico se imenuje YoCoJoin, izvajamo dva programa mentoriranja za mlade. Tudi novinarskih krožkov je na šolah skupno okoli sto, a osnovnih šol je v državi okoli 450, zato prostor za širjenje torej je še. Težava je tudi, da precej učiteljev meni, da mediji niso pomembni in jih niti ne spremljajo. Rečejo, da berejo strokovno literaturo ali zase kakšne zadeve. Morda zjutraj na poti v službo poslušajo radio. Torej je naša naloga, da najprej učitelje pridobimo, da bodo oni potem otroke. Problem je, da so učitelji tudi preobremenjeni.

To je za medije zelo skrb zbujajoče. Si znamo predstavljati svet brez verodostojnih medijev?

Zato pravim, da moramo v skupnost, k ljudem in jih vprašati, kaj naj naredimo, da bodo prepoznali našo vrednost, ni druge. Tudi marsikateri učitelji ne razumejo povsem dobro, kako mi delujemo, mi pa ne vemo, kaj oni potrebujejo. In zelo jih boli, da se znajdejo v medijih pogosto samo zaradi nasilja, ne pa, ko je kaj dobrega.

Res je tudi, da imajo ljudje medije za samoumevne, da bomo tu, tudi če nas ne spremljajo, ne plačajo, kupijo. Ko pridejo težave, pa se obrnejo na nas.

Res je. Na splitskem pristaniškem stranišču sem doživela zgodbo, da se je ena gospa razburjala, češ da čistilka sama odloča, kdaj bo odprla, in da je to za v medije. Že prav, ampak, a vi kupujete kakšen časopis? In odvrne, da ne. In kaj ti bo potem pomagalo, da boš dal nekaj v medij, če tega nihče ne bo kupil in bral? V zavesti ljudi je torej še prisotna miselnost, da se bo nekaj spremenilo, če bo nekaj v medijih, čeprav jih ne spremljajo. Zato je treba okrepiti zaupanje in vedenje, da so mediji prostor, kjer se odpira dialog na spoštljiv in odgovoren način, da mediji prinašajo tudi odgovore, razlagajo zadeve.

V imenu otrok, za otroke in o otrocih

Kako med naborom potem izbirate vsebine, ki jih spišete, in potem na otrokom primeren in razumljiv način objavite? Pisali ste tudi o zadnjem referendumu, jih takšne teme zanimajo?

Izhajamo iz tega, da pišemo v imenu otrok, za otroke in o otrocih. Se pravi, če so teme, ki se kakorkoli nanašajo na otroke, jih bomo imeli. Tudi o požaru v Makedoniji smo pisali. Tam sicer niso bili otroci žrtve, ampak oni v vsakem primeru to izvejo, na TikToku na primer. Zato je gotovo boljše, da mi napišemo članek in vsaj malo vse skupaj postavimo v kontekst.

Izbirate tudi Faco meseca, s čimer izpostavljate dosežke mladih v športu, umetnosti, znanosti, za družbeno angažiranost in inovativnost.

Ob že omenjenih programih mentoriranja imamo tudi rubriko Šola svet jaz, v kateri objavljamo, kar otrokom leži na duši, o čem razmišljajo. Želela sem, da se tudi mladi pogosteje pojavljajo v medijih, da se jih sliši, da se jim da prostor v časopisu tudi sicer, ne samo poleti, ko so otroške kolonije ali ko so primeri medvrstniškega nasilja in podobno. Saj je tudi Otroški parlament pri Zvezi prijateljev mladine, tudi tam imajo možnost nekaj povedati, a vprašanje, kdo jih posluša in v resnici nekih načrtnih dolgoročnih sprememb ni. In namen tega projekta, ki sem ga že omenila, je tudi vključiti mlade v lokalno skupnost. Ideja izvira iz Nizozemske, kjer so ugotavljali, da imajo težave z mladimi, zato jih je treba nekako angažirati. In razmišljali so, da bi lahko razvili programe, da bi se kot ene vrste novinarji bolj povezali z lokalno skupnostjo, ker bi se z njo tudi bolj ukvarjali, ker bi se njihov glas mogoče bolj slišal. Pri nas je na primer ravno v teh dneh šla kolegica z eno mlado novinarko iz mentorskega programa YoCoJoin k županu Litije. Pomembno je, da mladi res vidijo, da se nekaj da narediti ali da te nekdo vsaj sliši. Ob tem sem si izmislila še podeljevanje naziva Faca meseca, nisem imela boljše ideje za ime, namen je, da se pokaže, da so pač face. Vsak mesec izberemo nekoga za zelo različne zadeve. Eden je na primer reševal kače, drugi žabe, en je bil olimpijski reprezentant. Toda to ni tekmovanje, tudi gre za zadeve, ki jih težko primerjaš. V prvi vrsti želimo pokazati uspehe, pozitivne zgodbe, da so otroci zelo radovedni, navdušeni, navdihujoči, da želijo spremeniti svet na bolje. In potem z zaključno prireditvijo v Narodni galeriji pod častnim pokroviteljstvom predsednice države dr. Nataše Pirc Musar in tudi ob sodelovanju sponzorja, ki smo ga k sreči pridobili, lažje to izpeljemo. Denarja za to nimamo, nekje nekaj "nahrčkamo", ampak sedaj, ko je založba Rokus Klett z nami in tudi Narodna galerija, je lažje.

O medijski pismenosti oziroma vzgoji za medije poslušamo že vrsto let, a nekako ne postane del rednega šolskega procesa.

Sama nisem za to, da bi bil to še en dodaten predmet, ker jih je že dovolj. Lahko bi te vsebine kako vključevali pri več predmetih, je pa to veliko težja pot in treba je veliko bolj temeljito premisliti, kako to vsebino vpeljati. Po mojem mnenju je veliko boljše skozi novinarske krožke in podobno uvajati. Predvsem pa je bistveno, da se otroci, mladi naučijo kritičnega premisleka in to lahko pri vsakem predmetu vključuješ. Da se vprašaš, koliko so določene informacije verodostojne. Da se vprašaš, ali je preveč lepo, da bi bilo res, ali preveč žalostno, da bi bilo res. Skratka, dobro se je vprašati, kaj je zadaj pri zadevi, ki zelo nagovori tvoja čustva. In to se je dobro naučiti v šoli.

Veliko je v zadnjem času govora tudi o prepovedi uporabe telefonov v šolah.

Moje mnenje je podobno, kakor ga je za Večer napisala učiteljica Klara Napast. In sicer, da ima veliko šol uporabo mobilnih naprav že urejeno s šolskimi pravilniki ali šolskim redom. Treba je torej samo spoštovati dogovore na relacijah otroci, starši, učitelj, se vprašati, kje se nam je zalomilo v tem sistemu. V osnovi sem za pametno rabo naprav, ne za prepoved. Ampak to seveda zahteva veliko več truda.

Kaj lahko starši naredijo ob vsem tem?

Moja hipoteza je, da smo pravzaprav že izgubili eno generacijo staršev, ki ne spremlja medijev. Zato sem zadeve zastavila tako, da bi skozi šolo, podobno, kakor so se otroci v šoli še preden smo mi to usvojili, naučili reciklirati in ločevati odpadke, na enak način tudi medije spet otroci prenesli na starše. Da bi jih spraševali, kje so kaj prebrali in ali je verodostojno. Prvi bralci Časorisov so bili tisti, ki so odraščali v družinah, kjer so cenili medije. Kako bo sedaj naprej, bomo videli, moja hipoteza se še ni potrdila. Ampak zamisel je, da to prenesemo v osnovne šole, kajti tam so vsi otroci, starši so pa razpršeni in jih je zelo težko doseči. In resnično bi si želela, da bi tudi odrasli dojeli pomen kritičnega razmišljanja. Saj nam res ni treba spremljati vsakega medija in vseh poročil, ampak dobro si je pa najti vsaj ene par medijev, naj bodo to časopisi ali radijska poročila, podkasti, revije, karkoli. Nekaj, kar te napolni, da dobiš določene odgovore. Brala sem o eni gospe, ki skuša v vsaki zadevi najti pozitivno zadevo. Seveda se tudi s pozitivnimi novicami nasitiš, toda treba je najti take medije, ki te ne tlačijo navzdol ves čas s slabimi novicami, ampak te tudi napolnijo z optimizmom, ko prebereš kakšno zgodbo, pa ne nujno navdihujočo. Tudi takšne so lahko, ki te navdahnejo, četudi je v osnovi zgodba žalostna, a lahko najdeš v njej nekaj pozitivnega, nek motiv, da se premakneš, morda nekaj spremeniš. Pred kratkim sem poslušala predavanje, na katerem je predavatelj rekel, da moraš vedno nekaj najti zase pozitivnega. Za primer je dal eno zgodbo, v kateri je novinar popisoval, kako so ob ekološki katastrofi, razlitju nafte, mislim, da v Mehiškem zalivu, našli rešitev za ptice, ki so imele zalepljene peruti, da so jih prali z nekim pralnim praškom. To je bil torej tisti pozitivni del te katastrofe, da so ptiče nekako vendarle reševali.

Da ga naredimo še na Balkanu

Kakšni so vaši načrti za prihodnost, dolgoročni, za 50 let ste že povedali.

Dolgoročno si seveda želimo, da Časoris obstane, da preživimo. Najbolj kratkoročno, kar je mogoče, bi si zelo želela, da bi dobili sredstva, da bi sama imela čas, da se lotim vsebin, da bi lahko začeli prevajati en članek na dan, denimo v srbščino, sedaj imamo enega na dan prevedenega v angleščino. Na Balkanu česa takega, kot je Časoris ni. Srednjeročni cilj je zato ta, da ga naredimo na Balkanu. Kot ene vrste našo franšizo, da člankov ne bi samo prevajali, ampak bi tam vzgojili novo skupnost ustvarjalcev takih vsebin. To pa je kar izziv. Morda je namreč videti, da je enostavno pisati za otroke, a v resnici ni. Tega ne govorim, da bi se hvalila, ampak z ekipo smo se morali resnično veliko usposabljati, učiti. Kakšni dve leti dela je, da se naučiš, kako in kaj. Da nisi pokroviteljski in obenem ne preveč suhoparen, da zadeve tudi niso na prvo žogo. Nasploh bi bilo torej resnično idealno, da se mi ne bilo treba toliko ukvarjati s financami, da bi pri nas prepoznali pomen tega, dragocenost tega, da delamo brezplačne prispevke za mlade. V tujini so organizacije, ki imajo fundacije, iz katerih dobijo določeno vsoto denarja, da se lahko ukvarjajo samo z vsebino. Želela bi tudi, da bi odrasli dali svojim otrokom brati Časoris, to bi bila dobra naložba za vse nas, za celotno družbo, ne samo za medije. Da bi otrok rekel, v redu, izgubil sem tri ure pri igricah, na omrežjih, zdaj pa še nekaj preberem tam, ker je fino, da to naredim, dajmo pogledati, kaj se dogaja. Resnično namreč obravnavamo vse teme doma in po svetu.

Ne boste pa torej podlegli temu, da bi ustvarjali več video vsebin. Je možnost, da izdate tudi kaj v tiskani obliki?

V video vsebine za sedaj ne bomo toliko šli, ker smo vsi bolj časopisni novinarji. Po eni strani je res težava Časorisa tudi ta, da smo digitalni. Da nimamo nič oprijemljivega pokazati. Sedaj smo zato razmišljali, da bi natisnili nekakšne kartice, ki jih lahko vsak vzame s sabo, To smo videli v Perugii, kjer so eni naši poslovni partnerji naredili nekaj podobnega. In na tem imeli nekakšno kodo, ki te pelje na spletno stran, kakšen link, karkoli in vse lepo opremljeno z ilustracijo naše hišne ilustratorke Urške Stropnil Šonc na eni strani, na drugi strani pa nek citat, modra misel, ki jo vzameš s sabo, ki je nekako povezana s Časorisom. Lahko je to iz članka ali izjava kakšnega mladega novinarja, da se še tako predstavimo z vsem, kar počnemo. To pa je, da pripovedujemo zgodbe, ki pomagajo otrokom razumeti svet, v katerem živijo. Sicer pa, seveda je Časoris enostavno najti, imamo aplikacijo in ne nazadnje v spletni brskalnik vpišeš in nas najdeš.