(POGLED) Nasilna sprememba iranskega režima ne bi smela biti v interesu nikogar

Jastrebi v Washingtonu in Jeruzalemu odpirajo šampanjec. Četudi javno nihče ni priznal, da je cilj napadov na Iran dejansko zrušenje islamskega režima, je trenutno vzdušje v sobanah Washingtona in Jeruzalema precej nedvoumno. Podobnemu vzdušju smo bili priča pred dobrimi 20 leti, ko je Busheva administracija rekordno hitro pod pretvezo jedrskega orožja strmoglavila bližnjevzhodni režim – zveni znano? – iraškega samodržca Sadama Huseina.Kar je sledilo v Iraku, lahko opišemo le kot največjo zunanjepolitično napako tega stoletja. Koalicija pod vodstvom Washingtona orožja za množično uničenje ni našla, država pa je bila pahnjena v surov val sektaškega nasilja, gospodarsko-družbenega nazadovanja, vakuum v državi pa je utrl pot vzponu najbolj okrutne teroristične organizacije doslej, Islamske države v Iraku in Siriji.Naj ne bo pomote, Iran je veliko bolj zapleten in težje obvladljiv kot Irak. Njegova velikost je enaka štirim Nemčijam in pol, ima dobrih 90 milijonov prebivalcev in vsaj deset etničnih skupin. Je etnični, kulturni in jezikovni mozaik, ki bi se lahko čez noč spremenil v sod smodnika, pripravljen eksplodirati v političnem vakuumu. Če je leta 2015 krhko in nepripravljeno Evropo destabilizirala begunska kriza iz 25-milijonske Sirije, kaj šele bi se zgodilo v primeru, da na naše meje pričnejo trkati obupani Iranci.Iran vodi brutalna avtokracija, ki je ogrozila gospodarsko rast države, zapirala in pobijala lasten narod in uničila sanje mnogih ljudi. Naj se sliši še tako cinično, vendar lahko bi bilo huje. In huje tudi bo, če bodo svoje dosegli washingtonski jastrebi in izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki je leta 2002 pred ameriškim kongresom samozavestno zatrdil: "Če odstranite Sadama, vam zagotavljam, da bo to imelo izjemne pozitivne posledice za regijo."Kar bo verjetno – ob nasilnem strmoglavljenju trenutnega režima – nasledilo ajatole v Teheranu in svetem mestu Kom, od koder režim črpa versko legitimnost, bo še bolj brutalen režim, ki ga bodo sestavljali nepopustljivi in okrutni pripadniki islamske revolucionarne garde – najmočnejše politične in gospodarske institucije v državi. V takšnem primeru bi se Izrael lahko znašel v neprestani, trajni in veliko bolj intenzivni vojni z Iranom, ki bi posrkala celotno regijo.Argumenti proti vojaškemu ukrepanju ZDA (in tudi Izraela) v Iranu ostajajo močnejši kot kadar koli. Ne le, da tovrstno dejanje pomeni izdajo lastnih volivcev, kakršno koli nadaljevanje vojaških napadov na Iran se lahko konča zgolj na dva načina: bodisi s padcem brutalnega režima ajatol, ki ga ne bo zamenjala prozahodna vzorčna demokracija, temveč prej omenjena revolucionarna garda, bodisi s homogenizacijo iranskega ljudstva, ki bo zaradi takojšnje in velike grožnje od zunaj strnil vrste okoli oslabljenega 86-letnega vrhovnega voditelja Alija Hameneja. Če obstaja stvar, ki jo Iranci bolj sovražijo kot svojo teološko islamsko vlado, so to tuji agresorji. Čez noč bi se ljudstvo zbralo okoli slabotnega Hameneja kot zastavonoše odpora, režim pa bi najverjetneje postal še bolj radikalen, sovražen, notranja kohezija bi se okrepila.Ko postane težko in tuji agresorji ogrožajo starodavno iransko, perzijsko identiteto ter domovino, se Iranci zberejo okoli rdeče, bele in zelene zastave svoje očetnjave. To je bilo predvsem očitno leta 1980, ko je iraški samodržec Sadam Husein zaradi strahu pred širjenjem iranske islamske revolucije doma napadel Iran. Zato da bi branile svojo državo, so se mobilizirale množice Irancev. A to je bilo prej domoljubno dejanje kot pa resno branjenje idej mlade islamske revolucije, ki se je, kljub nasprotnim željam, obdržala.V Iranu pač ni legitimne in organizirane opozicije. Ljudje sicer kritizirajo vodstvo – pogosto celo javno –, vendar se takšna stališča le redko izražajo v strogo nadzorovanem okolju doma. V javnem političnem življenju delujejo lahko le politične frakcije, ki podpirajo temeljne vrednote Islamske republike. Dober primer so zdaj že zamrli protesti iz leta 2022, ki so dodobra stresli temelje oblasti Islamske republike. Ženske, mladi in etnične manjšine so vodili proteste po vsej državi ob smrti 22-letne Mahse Amini, potem ko so jo aretirali in odpeljali v policijski pripor zaradi domnevne kršitve strogih iranskih verskih pravil oblačenja za ženske.Tudi ti protesti se zaradi intenzivnega nadzora in represije oblasti niso razvili v politično gibanje, ki bi lahko pridobilo široko podporo. Ker je organizirana opozicija v državi prepovedana, aktivisti pa so pogosto tarča varnostnih sil in sodstva, je iranska diaspora postala pomemben dejavnik pri usmerjanju opozicije. A diaspora je pogosto brez stika z realnim svetom svoje domovine in ne ve, kaj ta zares potrebuje. Vnovič se je treba spomniti Iraka leta 2003, ko je po ameriški invaziji prevzela vajeti države.Opozicijskem gibanju v izgnanstvu ne pomaga niti Reza Pahlavi, izgnani sin zadnjega iranskega šaha, ki brez učinka poziva k množični vstaji proti režimu. Samooklicani prestolonaslednik je naredil precej slab vtis, ko je prvo nedeljo vojne v intervjuju za BBC izjavil, da je "vse, kar slabi režim, nekaj pozitivnega", na kar mu je novinarska gostiteljica vidno presenečena odgovorila z "ali dejansko pravite, da je izraelsko bombardiranje vaše države in pobijanje civilistov v Iranu nekaj pozitivnega?".Povrh vsega pa naj bo jasno, da bo iranski režim, četudi oslabljen, zdaj pospešeno in še bolj tajno nadaljeval razvoj jedrskega orožja, ki bo zdaj zares postalo "eksistencialnega pomena". Za nadaljnji razplet vojne in ameriško vlogo v njej je usoda iranskega jedrskega programa odločilna. Je razlog in cilj Trumpovega pritiska, groženj in zdaj še napadov. Ali ga bo možno zaustaviti zgolj z zračnimi napadi ali pa bodo ti Teheran privedli za pogajalsko mizo, je v najboljšem primeru neznanka, saj je Iran po napadu diplomacijo razglasil za klinično mrtvo.

zadnje objavljene

pogledi

mnenje

(POGLED) Nasilna sprememba iranskega režima ne bi smela biti v interesu nikogar

Preberite celoten članek

sponzorirana vsebina

povezani prispevki

izbrano

bonbon

kvadrati