V zadnjih mesecih smo v Evropski uniji priča vse glasnejšim pozivom k povečanju obrambnih izdatkov. Pobude, kot je ReArm Europe, ki jo je predstavila Evropska komisija, predvidevajo znatno povečanje obrambnih proračunov držav članic. Takšni načrti vzbujajo pomisleke glede njihove utemeljenosti in posledic za druge ključne politike EU. Prav tako pa pošiljajo napačno sporočilo Evropske unije, ki je bila zgrajena in utemeljena na miru. Že vseskozi opozarjam, da zastraševalna retorika vodilnih odločevalk in odločevalcev ustvarja občutek, kot da je vojna neizogibna, praktično pred vrati, kar lahko vodi v nepotrebno negotovost med prebivalstvom, ogroža gospodarsko rast … Sam ne pristajam na nenehno poudarjanje skorajšnjega ruskega napada in poimenovanja Rusije s sovražnikom EU. Vsekakor bi morali večjo vlogo imeti stroka in obveščevalne službe, politika pa bi morala s hladno glavo in preudarnimi odločitvami delovati predvsem pomirjevalno. Pri tem ne morem mimo vsaj bežne omembe koncepta doktrine šoka Naomi Klein. Danes doživljamo točno to, da tako vlade kot vrh EU izkoriščajo krizne situacije (konkretno vojaške spopade v evropski soseščini) za uvajanje radikalnih reform, ki jih v običajnih okoliščinah prebivalstvo ne bi podprlo. Tako v teoriji kot tudi v našem vsakdanu vidimo, da imajo ambicije vodilnih v EU za cilj izgradnjo robustnega vojaškega industrijskega kompleksa, ki ima po ocenah ekonomistov najnižjo stopnjo dodane vrednosti. To bo razvojni zaostanek EU v primerjavi z LR Kitajsko in ZDA še povečalo.
Pot agresivne zunanje politike?
Še več: obrambno industrijo bi oživljali v državah, ki veljajo za gospodarsko močnejše, a se njihova gospodarstva niso pravočasno prilagodila spremenjenim razmeram na globalnih trgih. Kje pa se bo zagotavljal trg za enormno povečane proizvodne kapacitete obrambne industrije? Bo šla EU po poti agresivne zunanje politike in bo naše blagostanje odvisno od podžiganja krvavih vojn po svetu in prodaje evropskega orožja raznim diktatorjem, režimom, ki zanikajo demokracijo ter temeljne človekove pravice? Po drugi strani pa - po načelu počasi kuhane žabe v loncu - spremljamo razkroj socialnih pravic (padajo močni javni sistemi, kot sta na primer zdravstvo, šolstvo) in globalno krepitev neenakosti, kar smo doslej v EU zasilno krpali s kohezijskimi sredstvi. Kaj potrebujemo in kaj lahko naredimo s tem, kar imamo? Strinjam se, da mora EU narediti več na področju obrambnih zmogljivosti, a vse se začne pri članicah.
Te ohranjajo sistem 27 vojska z velikimi razlikami na področju opreme in premalo skupnimi standardi (denimo v ZDA vzdržujejo eno vrsto glavnih bojnih tankov, v Evropi tri, kar pomeni manjšo preglednost in večje stroške). Ena izmed ključnih težav evropske obrambe je prav neučinkovita uporaba obstoječih zmogljivosti. Kljub temu da članice EU vlagajo v obrambo okoli 400 milijard evrov – to je le pol manj od ZDA – pa je obrambni učinek teh vložkov le 10 odstotkov obrambnih zmogljivosti ZDA. Namesto da bi se osredotočili na boljše sodelovanje in usklajevanje, se predlaga povečanje izdatkov brez jasnega načrta za njihovo učinkovito porabo. Kljub ambicioznim načrtom za povečanje obrambnih izdatkov EU še vedno nima celovite analize dejanskih potreb in zmogljivosti na področju obrambe.
Manj razviti ne morejo financirati bogatejših
Pred kakršnimkoli povečanjem financiranja je treba nujno pripraviti kakovostno evropsko obrambno strategijo, ki bo temeljila na realnih potrebah in obrambnih ciljih držav članic. Ali vemo, kakšna bo "vojna 21. stoletja" in na kakšen način se bomo branili? Brezglavo in histerično trošenje sredstev brez strategije je nesmiselno, neodgovorno in škodljivo … Če že govorimo o vlaganju v varnost, bi se bilo smiselno osredotočiti na projekte dvojne rabe, ki lahko služijo tako civilnim kot vojaškim potrebam. To vključuje naložbe v kibernetsko varnost, komunikacijske sisteme, logistične zmogljivosti in infrastrukturo, ki je uporabna v kriznih situacijah, pa tudi v mirnodobnem času. Prav tu ima Slovenija fantastično priložnost - unovčiti bi bilo smiselno našo geostrateško lego. Tako NATO kot EU imata tradicionalne interese v Luki Koper, hkrati pa bi celotno modernizacijo železniške infrastrukture v Sloveniji izvedli iz naslova obrambno-strateških vlaganj držav zavezništva.
Ena izmed najbolj spornih točk v trenutni razpravi je predlog, da bi se v obrambo preusmeril dobršen del kohezijskih sredstev. Temu sem, tudi kot koordinator naše politične skupine v odboru EP za regionalni razvoj, ostro nasprotoval. Ko govorimo o kohezijskih sredstvih, se to morda sliši kot nekaj abstraktnega, ampak v resnici gre za enega največjih proračunov EU, ki se dotika prav vsakega od nas. Ta sredstva so namreč namenjena zmanjševanju razlik v razvitosti med evropskimi regijami. Razlike med najbolj in najmanj razvitimi regijami v EU so še vedno ogromne: razmerje v BDP na prebivalca je lahko tudi 1:5, kar predstavlja resen izziv za enotnost in stabilnost Unije. Prav kohezijska sredstva so tista, s katerimi pošiljamo jasno sporočilo - nikogar ne puščamo zadaj.
Zakaj je kohezija pomembna za Maribor?
Poleg tradicionalnih varnostnih izzivov, kot so vojaške grožnje, se Evropa sooča z notranjimi tveganji, kot so naraščajoči populizem, evroskepticizem in radikalizacija. Te pojave pogosto spodbujajo ravno ekonomske neenakosti, pomanjkanje perspektive za mlade in občutek zapostavljenosti določenih regij. S tem ko bi zmanjšali kohezijska sredstva oziroma jih preusmerili v obrambo, bi to pomenilo, da bi manj razvite regije, ki so najbolj odvisne od teh sredstev, plačevale ceno oboroževanja - vojaško industrijo pa spodbujajo in krepijo ravno evropske velesile oziroma gospodarska središča, kot so Nemčija, Francija in Italija. Razlike bi se tako izjemno hitro poglobile. Za Slovenijo, še posebej za širše območje Maribora, ki se umešča v vzhodno kohezijsko regijo, so ta sredstva ključnega pomena. Omogočajo naložbe v infrastrukturo, razvoj lokalnega gospodarstva, ustvarjanje delovnih mest in izboljšanje kakovosti življenja. Brez teh sredstev bi bile mnoge regije v Sloveniji v še slabšem položaju, kar bi še dodatno pospešilo odseljevanje mladih in zmanjšalo konkurenčnost regije.
Za lažjo predstavo naj spomnim na nekaj lokalnih projektov, financiranih s kohezijskimi sredstvi. Revitalizacija Vojašniškega trga, energetska prenova večstanovanjskih stavb na Engelsovi ulici, izgradnja kanalizacijskega omrežja na območju Kamniške grabe, Limbuša, Laznice, Malečnika, Trčove, Peker in Hrastja … in še bi lahko naštevali ter preštevali vse kilometre pločnikov in kolesarskih poti, športne dvorane in igrišča, pa bolnice, lokalne gospodarske in poslovne cone … Takšni projekti so ključni za izboljšanje kakovosti življenja lokalnih prebivalcev ter za spodbujanje gospodarskega razvoja regije. Po drugi strani pa predstavljeni načrt pomeni hipno pomoč evropski orožarski industriji, ki je zgoščena v rokah nekaj držav. Te bi prav s pomočjo manj razvitih članic reševale svoj gospodarski razvoj, kar je ponovno sporno, saj bi se dokončno uveljavil koncept Evrope več hitrosti. Poglobile bi se neenakosti med članicami, kar bi marsikje postavilo pod vprašaj smiselnost nadaljnjega obstoja EU. Prav tako tudi večja proizvodnja orožja še nikoli ni pripeljala do več miru.
Namesto v orožje moramo vlagati v znanost in sodobne tehnologije ter tako ustvarjati visoko dodano vrednost ter odporno in robustno gospodarstvo
Namesto v orožje moramo vlagati v znanost in sodobne tehnologije ter tako ustvarjati visoko dodano vrednost ter odporno in robustno gospodarstvo - tudi na obrobju. V luči teh dejstev je jasno, da preusmerjanje kohezijskih sredstev v obrambo ni le napačna, ampak tudi škodljiva poteza, ki bi lahko imela dolgoročne negativne posledice za razvoj manj razvitih regij v EU. Zato se moramo vprašati – kakšno Evropo želimo (o)hraniti? Evropo, ki zamuja priložnost za povezovanje in razvoj, medtem ko se utaplja v novih vojaških kompleksih, ali Evropo, ki investira v ljudi, znanje in skupnost? Če vlagamo v kohezijo, vlagamo v skupnost. Povezano, solidarno in odporno evropsko skupnost, ki izkorišča svoj razvojni potencial. Prava varnost ni le v več tankih in raketah, temveč v močnih, samozadostnih skupnostih, ki so sposobne prenesti vedno nove krize in se razvijati tudi v času teh. Namesto da krepimo vojaške komplekse, gradimo socialne vezi in pametno gospodarstvo – to je temelj miru, ki je nekoč združil Evropo in mora ostati njen vodilni ideal.
