(LENTARIJA) Še diši po njej, še, še. Edino, kar ne diši? Pot domov!

Začelo se je z mašo. Končalo se je z mašo. No, "končalo". Ne zares končalo. Smo se pa najprej pomolili. Z Mozartom. Rekviem, maša za umrle. Pokora je silovita, Festival Lent ima mnogo grehov, toliko, da je bilo, ja, v Dvorani Union, raz-pro-da-no. Švic je tekel … Ne, ne povem, kam vse, ne spodobi se.

"Samo, da zaboravim," pa so bile zadnje besede, ki so zapekle na Glavnem odru. Pa ne moreš pozabit’. Ne tega, da je prav Igor Drvenkar, novi pevec Parnega Valjka, pokazal, da je Aki Rahimovski še tu. Nezgrešljivo tu. Ko je petek že bil sobota. Ko je po Sve još miriše na nju, maši za ljubezen, še dišalo. Edino, kar ni dišalo? Da bi šli domov. Ker kaj je kdo, ki ni bil na afterju? Zdaj, ko se produkcijskim ekipam rojeva deca med festivalom in imamo najmlajše Lentarje?

"Karto ‘mam!"

Da bo Salon glasbenih umetnikov na predzadnji dan dobro obiskan, smo sicer predvidevali. Pa čeprav je bil Mozartov Rekviem edini na vstopnino. Da bo poln, smo upali. Da bo tako poln, pa niti sanjali. Še po stopnicah ste sedeli. Na balkonu. In to tako eklektična, nabrana, ja, lentovska publika. Ko pride zadihani pubec gor na balkon, pa vpraša: "Kje lahko sedem, karto mam!" Mozart je pač Mozart. Ampak njegov Rekviem pa je … Nekaj več. Čisto svoja liga. Zadnje delo? Vsekakor nedokončano. Pesem, ki te, če verjamete Milošu Formanu in njegovemu oskarjevskemu videnju Amadeusa, preprosto ubije. Maša za umrle, ki jo je nadgenij pisal ob lastnem umiranju. Genialni nekrolog, spisan v notah. 

Mariborski komorni orkester z gosti je prišel gor ob gromkem aplavzu. Orkester in zbor v primerno povsem črni opravi. Solisti paNika Gorič (sopran), Sara Briški Cirman (mezzosopran, poznate jo kot Raiven), Tim Ribič (tenor) in Alfonz Kidrič (bas) pod taktirko dirigenta Slavka Magdića. Dvorana Union je peklensko soparna, brezzračna, celo zatohla je. Marsikje kaže leta. Poleti pa sploh. Ampak maša za umrle? Rekviem na Lentu? Švicali smo na balkonu, da ne povemo raje, kam vse je teklo, ampak je šlo. Seveda je šlo. Cel kup tako mladih obrazov, da bi tole veljalo spraviti, zakaj pa ne, še na večji oder. Morda celo na Glavnega. Logistika in izzivi gor ali dol. Napolniti Unionsko v petek s toliko tudi mladih obrazov? Bravo!

Ljudje na travi!

"Naša glasba je za poslušat," je priletelo z Odra OTP banke kmalu po začetku spajanja dediščin premešane, pisane zasedbe SuRealistas, "ampak je pa tudi za plesat." Malo je še treme, tu in tam, malo pogledovanja, vendar ko se promenada napolni, počasi tudi trema, zadržki in pomisleki zlentajo boke iz vas. Počasi, saj bo, saj bo. Nasploh je bilo na Trgu Najstarejše trte res, res, reees pestro. Vinsko lentanje je brbotalo, Ana Desetnica pa je z zrelo migrantsko predstavo Skrivnosti in nato v vročici noči še z vihtenjem ognja ter sukanjem teles na Sparklingers švigala, kakor se švigati mora.

Sicer pa … Kar tako pa mine dvanajst let. Kaj? Dvanajst? Ja, dvanajst let je, kar so Siti hlapci nazadnje nastopili na Večerovem odru. "Posipam se s pepelom," je priznal Šegec, producent Jurčkovega – Večerovega odra. In povedal svežo anekdoto: "Bor Greiner je vprašal, če smo se res z odrom fajn tak obrnili, da so ljudje tam na travi. Sem mu rekel, ja, super, ampak glede po vonjavah danes smo se očitno malo drugače razumeli, kaj pomeni na travi. Ampak s tem ni res prav nič." Kje pa. Siti hlapci so, imel je prav, res že legende. Pri tretjem, četrtem komadu so že vedeli, kaj reči, da Maribor "zapoje globoko iz srca". Kaj ima Maribor, lepe, lepe, lepeee? Kdor je bil, tole še zdaj ponosno poje.

Čez pol ure moram zamenjat luč, da bo vedel, kje je. 

Seveda kasneje vprašaš. Ne moreš, da ne bi. Kako so spravili tako velik, tako lep, tako popoln, tako črn klavir v Sodni stolp? "Eh, skozi vrate, kak pa!" ti razkrije Feki. Okej, okej. Pa to ni bilo edino vprašanje. Kmalu potem, ko je Sašo Vollmaier krenil v Kind of Laibach, svoje razvojno videnje iz motivov avantgardne zasedbe Laibach, s katero je seveda sodeloval, je padlo vprašanje: "Kaj bo med komadi kakšna pavza?" Ne. Ne bo. "Še več," je dahnil Feki, ki še v življenju ni tako šepetal, kocke ledu se še nikoli niso tako potihoma znašle v kozarcih, slatina še nikdar ni spuščala mehurčkov tako pritajeno, "naročeno mi je, da po pol ure menjam luč v vijol’čno, da bo vedel, kje približno je."

No, tako torej. Da bo približno vedel, kje je. Ker saj je vedel, kje je. Globoko v netuzemskih prehodih, motivih, filmih in romanih. Ko je koncert en kolaž številnih pesmi. En tip, en klavir. Muka, res muka je bila dalje šibat s tega špila, si kar malo rabil, da si prišel k sebi. Sodni stolp je (pre)sodil.

Iiiiiisti!

Isti. Ono, iiisti. Pljunuti, bi rekli pri njih. Kdor je Parni Valjak prvič slišal z Igorjem Drvenkarjem, je samo gledal. In poslušal. Ne vem, kako je bilo šele vsem na oni strani ograje, ki niso videli. Da na odru ni več Aki Rahimovski. Pokojni, neskončni, večni Aki. Tako večen, da ga niti odhod iz tega sveta ni ustavil. Še je tu. Še, še. Parni Valjak je na drugi petek, ko se festivalu dokončno razpre, prišel tako glasno in strastno, tako rockersko, da si šele tam, po četrtem, petem komadu lahko zajel sapo. Kot da so jasno dali vedeti: preden boste delali primerjave, boste že imeli roke v zraku in peli. Zastave ali pa Dok je tebe (daaa naaam ljubaaaav budeeee navikaaa). Pa kasneje Moja je pjesma lagana, Prokleta nedelja, Ugasi me …

Parni Valjak je z Akijem na Festivalu Lent nastopil trikrat: leta 2001, 2005 in 2019. Prvič je bilo dve uri prej že vse nabito na tribunah ob plavajočem odru, tretjič je Aki na tem istem Trgu Leona Štuklja, kjer smo bili sinoči, sonožno skakal. In zdaj je to počel Drvenkar. Glas tako blizu, tako prekleto blizu, da ne veš, če je to sploh možno. Pa je. Biti Igor Drvenkar, stati v Akijevih čevljih? Ne bi, vsak ziher ne. Enkrat, dvakrat mogoče še, ne pa znova in znova. Pa še bo, bo bo. Ne samo zaradi tega, ker 34-letni pevec zmore vse in še več, ampak ker še vedno to zmore preostala ekipa. Z liderjem Huseinom Hasanefendićem na čelu. Hus je še Hus. In ostali tudi. Dve spremljevalni pevki, Kristina Kresnik in Ana Kabalin, sta večkrat prišli še bolj v ospredje. Kako ne bi, kakšna glasova! Parni Valjak je dober v tem, da ponudi tisto, kar "mora", ampak naredi to tako, da veš, da doma, na daleč, v spominu pač ni isto. Ne more biti.

26 komadov. Dve uri in pol

Parni Valjak ima največjo moč v skladbah. Kar mi je Aki govoril že leta 2005 za Večer: "Formula je, da imaš pesem, in ko jo imaš, imaš tudi posel." Veliko pesmi, veliko publike, velik posel. V času, ko se je že poskušalo s hologrami, pa mlajšimi pevci, tribute skupinami (Parni Valjak ima tribute skupino celo iz Maribora – Parni valjar), avdicijami … je Parni Valjak tole storil zato, ker res rad to počne. Ne moreš tega "glumit". Ne za kar 26 komadov. Ne dve uri in pol ter še malo čez. Band, ki zaigra tudi nove komade, pa ne samo, da gre skozi. Pozornost pritegne.

Band, ki ima zadaj na zaslonu napisano letnico ustanovitve: 1975. Petdeset let za band. Abraham. Hus jih ima 71, pa sta z Marijanom Brkićem Brkom zganjala kitarske harmonične norčije. "Dobili smo energijo od vas, hvala! Nikoli pa ne pozabljen, vedno je Aki tu med nami, v zemeljski obliki pa ga predstavlja Igor." Nekako tako je rekel. Težko si sledil v pričakovanju, kateri bo naslednji komad, za katerega nisi vedel, da ga praktično v celoti znaš na pamet. In če vas zanima, kakšno je bilo razmerje v publiki po spolu? Se je preverilo. Anketa med Lutka za bal. Saj smo možje nekaj renčali, ampak ko so se združile dame? Nimaš šans. "Katastrofa ste, moški, ka-ta-stro-fa!" se je režal Drvenkar. Na koncertu, ki res ne pridejo pogosto. Pravzaprav prekleto redko. Kar izveš, ko zadoni še a capella doza, nujna doza, v Sve još miriše na nju. Maša, po kateri rečeš samo: "Hvala, pika, amen."

Še to. Ura je šla že tam nekje proti eni zjutraj, ko je Brane Rončel izza "mišpulta" na nabitem Minoriti After Party preveril: "Ste v redu? Jaz sem tudi v redu!" Pa je dal marsikaj že skozi. Je žarel. Kako ne bi.