Dve uri prej je že bilo polno. Ni rezervacij, ni označenih mest. Tebi pa bo razneslo mehur. Raje vam več ne povem. Razen … Eee, da smo se znašli. In, ja, mora se začeti s spominom. Kako vendar ne? Bilo je 4. julija 2001, ko je Parni valjak prvič nastopal na Festivalu Lent. In pevec zagrebške rock zasedbe Aki Rahimovski je za Večer povedal, da je velika čast biti gost na takem festivalu. Čez štiri leta so prišli spet, mali novinarski “paglavec” se je v vročem zaodrju pred koncertom pogovarjal z velikim Akijem. “Jaz sem pametno nor, da še vedno vztrajam,” mi je tedaj odgovoril in dodal, da so fenomen, ker ljudem niti po treh obiskih letno niso dolgočasni. Kar je bil dokaz še na tretjem lentovskem koncertu leta 2019, ko je Aki še sonožno skakal in bil, no, Aki.
22. januarja 2022 je znameniti pevec dolgih las in še daljše duše nenadno preminil, star 66 let. Parni valjak je že marca Akiju na čast izpeljal veliki koncert v zagrebški Areni. Leto kasneje, marca 2023, pa sporočil, da ima – novega pevca. Marsikdo je takrat prvič slišal ime Igor Drvenkar. Ni bil povsem neznan, vsekakor ne na Hrvaškem, nastopal je v glasbeni oddaji A-strana in v muzikalih Lepotica in zver ter Jesus Christ Superstar.
Drvenkar je letnik 1991, rojen je v Koprivnici. Ne prihaja iz glasbene družine, kot pravi, so pa bile tamburice v domačem okolju vseprisotne in kmalu si je nato nabavil kitaro. V sedmem razredu ga je glasba pritegnila, čeprav je v otroštvu precej uspešno treniral in tekmoval tudi z malo in veliko kalibrsko puško. “Sicer sem pa bolj introvertiran,” se opiše Drvenkar, ki je šel v Zagreb na trnovo pot, ki jo dajo skozi vsi, predani želji. Njemu se je želja uresničila na sanjski način, kar bo pokazal nocoj na Glavnem odru na Trgu Leona Štuklja. Koncert se prične ob 21.30.
Igor, moram vprašati: ste bili kdaj kot obiskovalec na koncertu Parnega valjka?
“Bil, leta 2010, kar je bil, žal, moj edini koncert Parnega valjka. Mogoče bo zvenelo nenavadno, ampak res nisem tip za koncerte ali pa vsaj nisem bil. Letos sem bil na Tomu Jonesu, ki je bil v Pulju v torek fenomenalen. Pri 85 letih!”
Sem bil leta 2011 v Zagrebu, nepozabno. Predvidevam, da Delilah še odpoje na polno?
“Seveda, maestralno, pa ne samo Delilah. Zdaj bom šel tudi na Bryana Adamsa.”
To so vse res veliki koncerti. Pa saj tudi s Parnim valjkom zdaj igrate res na (naj)večjih odrih. Kateri pa je bil najmanjši doslej?
“Najmanjši? Bilo je na začetku, ko sem prišel v band in so rekli, da gremo najprej v manjše klube. Po mojem je bil najmanjši Pogon kulture na Reki. Ampak kaj hitro pa je prišel, recimo, Špancirfest v Varaždinu in 22 tisoč ljudi.”
Tudi v Mariboru ste že bili, jeseni v dvorani Tabor. Po čem se ga spomnite?
“Da je vsakič, ko pridem prvič v neko mesto, tako velika odgovornost in čast, da stojim na mestu Akija Rahimovskega.”
Katere pesmi so vam, tudi vokalno, najbližje, katere morda izziv ali težje? Aki je imel res, res prepoznaven, svojevrsten ne samo glas, ampak karizmo. Kot je bil naslov koncerta njemu na čast: Dovoljno je reči … Aki.
“Z Akijem se zagotovo lahko poistovetim že po ljubezni do petja. Ni pa band želel, da bi imel zelo podoben glas, že zato, ker je bil Aki tako originalen. Velika ikona, kot Freddie Mercury ali Mick Jagger. Nihče mu ne bi mogel priti blizu, vem pa obenem, da smo vsi navajeni na tako znan material. Vem, da se na koncertih pojavijo vprašaji nad glavami občinstva, toda zdaj tudi že vem, da občinstvo hitro ugotovi, da se skupaj prepustimo glasbi, s katero smo odrasli. Ne nazadnje, to so skladbe, ob katerih smo se nekateri učili prve akorde na kitari.”
Pa pesmi? Bolj energične, bolj baladne? Katere so vam blizu?
“Najraje imam bolj energične, nabrite: U prolazu, Ljubav, Ugasi me. Nekatere pa imajo težo, kar ne pomeni, da so težke, sploh ne, če se jih skrbno naučiš, ampak so pesmi, ki jih je Aki odpel na tako svoj, ja, težek način, da mi včasih ni lahko, hehe. Nemirno more je pesem, ki bi jo, denimo, zelo rad dodal v repertoar. Je pa težko izpostavljati posamezne pesmi, ker je toliko res kvalitetnih.”
Če bi naredil kviz o Parnem valjku … Koliko “Wikipedije” banda poznate?
“Haha, vem kar dosti, ampak največ iz prve roke. Veliko se pogovarjamo v skupini in anekdot je ogromno, Akija se na najlepši možen način omenja prav vsak dan. Tudi če nisem šel čitat biografije, sem zelo prijateljsko dobil potrebne informacije. In ko me nekdo vpraša, kako je biti član Parnega valjka, vedno povem: privilegij in čast. Smo band, ki preprosto rad igra. In se druži, mi si povemo res veliko, vemo, kaj je kdo skuhal, kemijo imamo.”
Neizogibno vprašanje je, zakaj je Parni valjak očitno še zmeraj zelo popularen. Kako to razumete vi, ste vendarle letnik 1991?
“Skrivnost je – strast. Zakaj? Ker imamo vaje vsak dan! In če band ostane zvest sebi, publika to ceni.”
Igor, kako, kje, kdaj ste izvedeli, da ste novi pevec?
“Ni bila avdicija v klasičnem smislu. Bero (Berislav Blažević, klaviaturist) me je poklical, češ, pridi na ‘probo’, toliko, da mogoče malo vidimo, nekaj bi radi zaigrali pa nekaj idej imamo, ampak nič takega. Vsekakor nič ‘velikega’. Na prvo srečanje sem prišel, ko sem ravno prebolel koronavirus, ampak je šlo super. Zatem smo vsak dan nekaj delali, nič preveč zagnanega. Potem pa me je januarja poklical Hus (Husein Hasanefendić, kitarist), ko sem bil ravno v - trgovskem centru. ‘Glej, jaz grem zdaj na smučanje, ti pa idi do Brka (Marijan Brkić, kitarist), on ti bo pripravil matrice in vi samo vadite, dokler se ne vrnem, in potem dalje.’ In v bistvu sem se potem res kar naenkrat znašel v vlogi pevca Parnega valjka.”
Ste bili edini kandidat?
“Mislim, da je bil še kdo, ampak to res ni bila klasična avdicija.”
Kot pred dvajsetimi leti, ko je Metallica iskala basista?
“Ja, točno tako. Tisto je bilo bolj, kako bi rekel, marketinško, poslovno, tukaj pa smo se pač našli v ‘kvartu’ na ‘probi’. Mi smo se pač ujeli, vsaj upam, da smo se oziroma oni z mano.”
Zgodovina rock’n’rolla sicer ni najbolj na strani tistih, ki pridejo kasneje.
“Saj ko sem odhajal s prvih vaj, sem se spraševal, ali je bila odločitev dobra. Ampak zdaj vem, da je bila. Breme je bilo veliko, kako ne bi bilo, toda ta band res rad igra.”
Mimogrede, obstaja tudi Parni Valjar, mariborski tribute band Parnega valjka. Poznate? Morda še kakšnega?
“Za omenjenega sem slišal, ja, poznam še kakšnega in mislim, da je to super, ker samo kaže, kakšno moč imajo te pesmi.”
