Barbara Gavez Volčjak
Eno od dveh letošnjih priznanj Znak kakovosti v graditeljstvu, ki jih v okviru sejma Dom v Ljubljani vsako leto podeli Gradbeni inštitut ZRMK, je prejelo Mizarstvo Ovsenik iz Kranja, predvsem za obnovo in zamenjavo stavbnega pohištva na zgradbah, ki veljajo za kulturno dediščino. Strokovna komisija za izbor nagrajencev je pohvalila njihov odnos do dediščine in izvedbo starih, preverjenih detajlov in postopkov izdelave, ki jih uporabljajo tudi pri prenovi oken in vrat ali izdelavi njihovih replik in tudi pri vgradnji. "Pri svojem delu skrbno preučijo izvirne detajle in prilagodijo tradicionalne tehnike, metode in obdelavo lesa obdobju nastanka teh elementov v sodelovanju s projektanti in spomeniško službo," je zapisano v utemeljitvi priznanja. Radovednost, kaj se skriva za temi pohvalnimi besedami, je bila poglavitni razlog za obisk delavnice na Gorenjskem.
Z obnovo se uči starih tehnik
S štajerskega konca se na naslov Jezerska cesta 108c pripelješ od zadaj, na dvorišče, kjer skrbno zložen les izdaja dejavnost podjetja. Po kratkem telefonskem usmerjanju nas Domen Ovsenik pričaka pred glavnim vhodom v svoje delovne prostore, v njih pa takoj ob vstopu postane jasno, kaj pomeni "odnos do dediščine". Sleherni kotiček obsežnega prostora je zapolnjen s predmeti, ki jih je mojster rešil pred ognjem ali žago in sedaj čakajo na novo življenje. Ne le kipci, posvetne in nabožne figure, posodje, slike in okvirji, stojala in obešalniki, temveč tudi stoli, mize in mizice, omarice, omare in skrinje skrbno razpostavljeni ali obešeni pričajo o spretnosti obrtnikov in umetnikov, ki so nekoč pri nas opremljali meščanska stanovanja in večje kmečke domačije, danes pa ti predmeti pogosto končajo na smetišču.
Če jih prej ne zagleda kdo, ki podobno kot Ovsenik razume njihovo vrednost in jo zna tudi izkoristiti. Ne le, da izdelke obnovi in jih v antikvariatu, tega vodi soproga Katarina, proda kupcem, ki vedno bolj iščejo predmete z(a) dušo, temveč se z obnovo predvsem uči starih tehnik, za katere se boji, da bodo kmalu pozabljene. "Pred kakim letom me je preblisnilo spoznanje, da veščine obdelave lesa z roko izginjajo in da je moja naloga izučiti naslednike, ki bodo nekoč prevzeli moje delo," kot eno svojih poslanstev omeni Domen Ovsenik. In da je že našel učenca, ki kljub mladosti "zastopi vse, kar vidi". Seveda pa ima pri 52 letih tudi Domen še veliko časa za uresničevanje svojih zamisli.
V delavnici že od malega
Mizarstvo mu je bilo, pravi, položeno v zibelko, saj sta njegov oče in mati mizarsko delavnico odprla že leta 1968 in se v 80. letih poleg slovenskega usmerila v delo za zahodnoevropsko tržišče, v glavnem Avstrijo in Nemčijo, tudi Francijo. "Tam smo se naučili delati kakovostno in pravočasno. Tako nas razpad Jugoslavije ni preveč prizadel," razlaga Ovsenik. V delo so ga vključili že kot otroka, končal je srednjo lesarsko šolo in razmišljal o študiju, a mu je poslovni partner v Ameriki priporočal, naj se posveti obrti in se ob delu sam izobražuje iz knjig. "Še danes imam zbirko knjig, v njej tudi kako iz 19. stoletja, v katerih najdem stare vzorce in oblike. Ni mi žal, da sem se tako odločil. Zato sem se usmeril v sodelovanje s spomeniškim varstvom in ohranjanje kulturne dediščine. Vedno se trudim, da naredim čim bolj natančno repliko, ne le približen posnetek."
S "spomeničarji" je lepo delati
Obnova starin in učenje iz njih ter izdelava novih predmetov po vzoru starih so sicer bolj Ovsenikov hobi, "ko me prime", glavna dejavnost mizarske delavnice je, kot rečeno, obnova stavbnega pohištva na spomeniško zavarovanih zgradbah. Pod njegovimi rokami so znova zasijali številni stari objekti v Sloveniji, pa tudi na Hrvaškem, "sploh v Dalmaciji imajo kulturne dediščine veliko", pove. Poleg javnih zgradb, za katere skrbi država, je obnavljal tudi take v lasti zasebnikov. In medtem ko je sodelovanje s strokovnjaki za spomeniško varstvo v Sloveniji in na Hrvaškem po njegovih besedah odlično, "ker so leksikon znanja in se tudi po diplomi vse življenje izobražujejo", je težje dobiti naročnika, ki bo razumel, zakaj nekega dela ne more opraviti recimo v enem letu, ampak bo trajalo dve. Tako je bilo denimo pri obnovi Hribarjeve vile v Cerkljah na Gorenjskem, ki jo je financirala občina. "Počasi smo delali in je na koncu res lepo narejeno, tako da so zadovoljni in se že dogovarjamo za nove projekte," pribije Ovsenik.
Najbolj ponosen na delo v benediktinskem samostanu
Tako, po ustnem izročilu pravzaprav, je dobil tudi naročilo za projekt, na katerega je najbolj ponosen, to je obnova benediktinskega samostana sv. Nikolaja v Trogirju na Hrvaškem. "Začeli smo s samostanskim pohištvom iz javorja, vse sem izdelal po vzoru starega pohištva, le šarnirje in vodila sem skril, da se ne vidi, da so nova. Naredil pa sem tudi nova vhodna vrata, stara so bila tam od leta 1726, leta 2018 sem jih namestil na isti portal in iste šarnirje. Leto in pol sem jih reguliral, da so se lepo usedla in se mehko zapirajo, in ko je bila prednica zadovoljna, nas je pohvalil tudi hrvaški zavod za varstvo kulturne dediščine. Tako da sem zdaj dobil še naročilo za dominikanski samostan v Trogirju," Ovsenik ne skriva ponosa, da sodeluje pri ohranjanju kulturne dediščine v starem mestnem jedru Trogirja, ki je pod zaščito Unesca. "Ta samostan stoji na temeljih iz antične Grčije, iz časa 2500 let pred Kristusom, in če bo stal še 500 let, bodo tudi naša vrata trajala tako dolgo," je prepričan.
Naravna zaščita lesa
Med vidnejšimi projekti v Sloveniji Ovsenik omeni obnovo vile Muhr v Bohinju, znane tudi kot Karađorđeva vila, pa hiško na vstopni točki v Blejski vintgar in Center Rog, v katerem so obnovili historični tlak iz borovih kock. "Pri tem smo sodelovali s Tatjano Adamič z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki je izjemna profesionalka. Ko je bila tam še tovarna koles, so borov parket mazali s katranom. Uporabili smo 91.600 kock identičnih dimenzij in jih namazali z oljem za les. Delali smo 47 dni brez prestanka in smo veseli, da smo sodelovali pri tem," pove sogovornik. Tudi sicer za impregnacijo lesa uporablja borovo smolo, ki jo nabavlja na Švedskem. "To je stoodstotno naravna barva, na voljo je v več odtenkih, črna, črno-rjava, rjava, zelena, rdeča in posebna siva, mešana s terpentinom, ki ga prav tako pridobivajo iz borovcev. S to mešanico se obnavljajo stari leseni objekti, ki niso bili nikoli zaščiteni. Borova smola ne hlapi, temveč se vtira v les, zaradi nje pa les lažje diha," opisuje Ovsenik.
Druga tehnologija zaščite lesa, ki jo uporablja zlasti za lesene fasade, je starodavna japonska tehnika žganja lesa, shou sugi ban. "Je tradicionalen postopek, vendar smo ga nadgradili in izdelali stroje, v katerih ustvarimo temperaturo od 850 do 900 °C in deske enakomerno spuščamo skozi stroj, da dobijo videz, ki mu rečemo krokodilja koža. Nato deske polijemo z mrzlo vodo, da les šokiramo. Ker je deska že vroča, se hitro posuši, potem jo pokrtačimo, da odstranimo pepel, in jo naprej obdelujemo z barvami," opisuje Domen Ovsenik.
Delavnica, antikvariat, muzej
Sprehod po delavnici je sicer prava učna ura o lesu, deskah, oknih, vratih, pa tudi kljukah in šarnirjih, o vsem naštetem bi lahko Ovsenik razlagal ure in ure, toliko znanja o vrstah, oblikah, obdelavi, vzorcih in še čem se je z leti nabralo. Na hitro nam zato pokaže še antikvariat, ki ga krasi masiven kasetni strop, v katerega so vdelane slike domačih slikarjev, akademikov in naivcev. Nato nas popelje še po galeriji slik Jožeta Tisnikarja, ki je bil dober prijatelj Ovsenikovega očeta Alojza, naposled pa se ustavimo pred monumentalno fresko, ki jo je na zunanji steni na terasi ustvaril akademski slikar Vinko Tušek. Kalejdoskop motivov nekako odraža vse, kar sestavlja Ovsenikovo filozofijo: ljubezen do narave, ročnega dela in znanja, ki so nam ga zapustili predniki, naša naloga pa je, da ga po najboljših močeh vzdržujemo in predamo naslednjim generacijam.
