(KOMENTAR) Referendumska dejstva in občutki

Naslednja nedelja bo referendumska. Volilni upravičenci se bodo lahko opredelili za zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti ali proti njemu. Predlagatelj zakona je ministrstvo za kulturo, njegov nasprotnik in predlagatelj referenduma je stranka SDS. V današnjem Večeru državni sekretar na ministrstvu za kulturo in član stranke Levica Marko Rusjan pojasnjuje, da je bil novi zakon potreben, ker stari sploh ni imel kriterijev za izjemnost in je računsko sodišče zaradi tega podeljevanje pokojnin po tem zakonu opredelilo kot neustrezno. Zato se pokojnine celo desetletje sploh niso podeljevale, dokler ni ministrstvo pod prejšnjo vlado Janeza Janše začelo pokojnin spet podeljevati.

Predsednica Kulturnega foruma SDS in državna sekretarka na ministrstvu za kulturo v času zadnje Janševe vlade Ignacija Fridl Jarc prav tako v današnjem Večeru razloži, da je novi zakon problematičen z vidika enakopravne obravnave državljanov. "Ministrico je strokovna in laična javnost ves čas postopka opozarjala na nesorazmernost z ustavno enakostjo pred zakonom na področju pokojninskega sistema, če z zakonom dobijo pravico do izjemne pokojnine ustvarjalci že za en sam umetniški dosežek, torej morebiti tudi za eno samo leto dela ali celo manj," pravi. Nagrajenci Prešernovega sklada seveda niso umetniki z enim samim umetniškim delom, gotovo pa so se dogajale anomalije: recimo ko je nagrado sklada dobil Jože Možina, ki nima nobenega umetniškega dela, ali ko je nagrado za življenjsko delo dobil Marko Rupnik za eno samo delo. Marko Rusjan je medtem pojasnil, da je opozicija bila res glasna, vendar ni vložila k zakonu niti enega amandmaja, kar razume kot jasen dokaz, da pri referendumu ne gre za ta zakon, temveč za rekrutiranje volivcev. Generalni razlog za bojkot vidi v nesmiselnosti in neracionalnosti referenduma: upravičencev naj ne bi bilo več kot 100 (zdaj jih je 50, 33 pa je vdovskih pokojnin, ki bodo po novem ukinjene), finančna razlika naj bi bila z vidika proračuna države minimalna. Predsednica SDS-ovega kulturnega foruma govori o desetkrat večji vsoti.

To so argumenti, s katerimi se lahko strinjamo ali ne. Dejstva govorijo naslednje: po raziskavi Mediane se bo referenduma zagotovo udeležilo 35 odstotkov vprašanih, zagotovo pa se ga ne bo udeležilo 16,5 odstotka. Od tistih, ki bi se referenduma udeležili zagotovo, verjetno ali mogoče (takih je skupaj 53 odstotkov), jih je 50 odstotkov proti uveljavitvi zakona. To bi lahko pomenilo, da udeležba vendarle ne bo tako majhna in tudi da ne bo manjkalo tako zelo veliko glasov proti zakonu.

Načeloma velja, da uspejo referendumi o vprašanjih, ki zadevajo večje število volivcev, kot je bil recimo referendum o vodi. Takrat je ljudi pognal na volišča občutek, da jim želi država vzeti nekaj, kar pripada vsem. Zdi se, da je SDS tokrat uspela prepričati precej ljudi, da se je veliko umetnikov doslej bogato mastilo na njihov račun in da bo zdaj tega konec. Nič od tega ne drži: ne o bogastvu ne o končnem obračunu. Izrednih umetnikov po starem in po novem zakonu ni veliko in pokojnine se bodo pač še naprej podeljevale. Ampak to je občutek, ki po navadi prinese zmago.