(INTERVJU) Ajda Rooss, selektorica tekmovalnega programa Borštnikovega srečanja: Gledališče, ki prebudi več kot misel

V vaši selekciji se potrjuje, kar se je počasi kazalo tudi na preteklih Borštnikovih srečanjih in Tednih slovenske drame: izbrane predstave so v precejšnji meri ustvarili mladi ustvarjalci/ustvarjalke. Je slovensko gledališče nasploh odprto za nove glasove, poetike ali pa se odpira selektivno, samo na nekaterih mestih?

"Mlada generacija ustvarjalcev v slovenskem gledališču ne prinaša zgolj svežine, temveč postaja gonilna sila novih estetskih premikov in umetniške drznosti. S svojo drugačno senzibilnostjo in pogumnim pristopom na novo izrisujejo zemljevid sodobnega gledališča – z izostrenim občutkom za družbeno realnost, hibridnimi formati, dokumentarno poetiko in jasnim razumevanjem vloge umetnosti v današnjem svetu.

Njihove predstave pogosto izhajajo iz ranljivosti – osebne ali kolektivne –, ki jo preoblikujejo v avtentične in pretresljive uprizoritvene oblike. Z izjemno občutljivostjo se lotevajo ključnih vprašanj današnjega časa: političnih napetosti, podnebne krize, socialnih neenakosti, identitetnih prelomov. Ne ustvarjajo zato, da bi potrjevali kanon, temveč iz notranje potrebe po edinstvenem izrazu. Pogosto se distancirajo od klasičnih vzorcev in namesto tega v ospredje postavljajo proces, kolektivno avtorstvo in interdisciplinarnost – gledališče prepletajo s performansom, videom, vizualno umetnostjo, instalacijo, aktivizmom. Njihove uprizoritve delujejo kot odprti, živi sistemi, ki gledalca vključujejo, vznemirjajo in angažirajo.

Osebno me pri tej generaciji najbolj navdihuje prav njihova sposobnost sinteze – zmožnost povezovanja estetske brezkompromisnosti s človeško občutljivostjo. Gledališče razumejo kot skupnostni prostor, kjer se aktivno soustvarjajo novi pomeni, nova občutljivost in tudi nova etika ustvarjalnih odnosov."

Presenetilo oziroma razočaralo me je vaše poročilo o spolni zastopanosti. Očitno je bil optimizem glede enakosti pretiran. Kako je mogoče, da že toliko let preštevamo delež režiserk in dramatičark na slovenskih odrih, pa nismo nič napredovali?

"Ja, res je. Vsaj leto 2024 kaže na to, da so sistemski izzivi na področju enakosti še vedno prisotni. Ženske so režirale 24 odstotkov vseh predstav, pri čemer manj kot četrtina teh produkcij izhaja iz institucionalnih gledališč. Še bolj zgovoren je podatek o sodobnih slovenskih dramah: med 75 novitetami je bilo uprizorjenih zgolj pet besedil sodobnih slovenskih dramatičark. Zdi se, da se ta neenakost nadaljuje tudi v prihajajoči sezoni 2025/2026, saj hiter pregled programov štirih največjih slovenskih gledališč, ki so že razkrila svoj repertoar, potrjuje ta trend – od 35 napovedanih novitet bo režiralo zgolj devet režiserk (zgolj en odstotek več kot lani). Opazno je, da so režiserke pogosteje prisotne predvsem na manjših odrih ali v otroških programih, medtem ko osrednji termini in večji produkcijski vložki ostajajo pretežno moška domena.

Ne gre zgolj za številke. Statistika je zgolj površinski simptom globljih, pogosto nevidnih sistemskih mehanizmov. Ključno vprašanje ni le, kdo ustvarja, temveč tudi, kakšne zgodbe se pripovedujejo, koga predstavljajo in kakšne svetove gradijo. Spolna (ne)zastopanost tako ne vpliva zgolj na raznolikost perspektiv, temveč neposredno določa tudi dostop do moči besede in pogleda – določa, katere izkušnje vstopajo v središče gledališkega diskurza in katere ostajajo na robu, prezrte kot preveč intimne, premalo univerzalne, prezahtevne ali 'neprimerno' specifične. Ustvarjalke so pogosto bolj prisotne v nevladnem sektorju, kjer produkcijski modeli temeljijo na bolj sodelovalnih in horizontalnih principih. To okolje spodbuja eksperiment, inovativne pristope in večjo občutljivost pri umetniškem izrazu.

Podobni vzorci so prisotni tudi v izobraževalnem sistemu. Čeprav nimam dostopa do celotne uradne statistike, hiter pregled aktualnih generacij študentov režije na AGRFT razkriva, da so bili na študij režije v zimski semester 2024/25 vpisani trije moški in ena ženska, medtem ko sta magistrski študij s produkcijo zaključila dva moška. To morda na prvi pogled ne deluje alarmantno, a jasno nakazuje, da je neuravnoteženost že na vstopni točki in se skozi sistem le še utrjuje.

Zato je nujno, da institucije ne ostajajo zgolj pasivni opazovalci teh trendov, temveč postanejo aktivni udeleženci spremembe. Enakost spolov in pogledov ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe. Zahteva zavestno in dosledno preoblikovanje programskih politik, kriterijev izbora, postopkov vabljenja avtorjev in avtoric ter ustvarjanje varnega, spodbudnega okolja za vse."

Uprizoritve sodobnega slovenskega gledališča v letu 2024 so bile močna in pronicljiva refleksija perečih družbenih in eksistencialnih tem, ste zapisali. Katerih tem in na kakšne načine jih predstave izrekajo?

"Slovensko gledališče v letu 2024 je delovalo kot občutljivo zrcalo časa, ki je skozi uprizoritve odpiralo prostor za notranje preizpraševanje, kolektivno empatijo in refleksijo v obdobju družbene negotovosti, podnebnih kriz in razčlovečenja. Predstave so razkrivale sistemske mehanizme izkoriščanja, patriarhalne vzorce moči in mizoginijo, izpostavljale socialno izključenost, stanovanjsko stisko in migracije, hkrati pa se posvečale vprašanjem spola, telesa, zgodovinskega spomina in kolektivnih travm. Ogledalo razpok v sedanjosti so pogosto odpirale tudi distopične dramaturgije.

V ospredju so se znašle tematike identitete, osamljenosti, izgube smisla in razpada medčloveških vezi. Ob tem je bilo opaziti tudi rast okoljske zavesti, ki se je odražala v uprizoritvah, ki so tematizirale posledice podnebnih sprememb, izčrpavanje naravnih virov in izgubo stika z naravo. Nevladna scena je namenjala pozornost marginaliziranim skupinam in odprla prostor za kritične razmisleke o prekarizaciji, spolnih neenakostih in kulturni izključenosti, še posebno na področju kulture in umetnosti.

Slovensko gledališče leta 2024 se je umeščalo med klasična besedila, ki v institucionalnih repertoarjih še vedno nudijo varno in prepoznavno gledališko izkušnjo, ter sodobnimi ustvarjalnimi pristopi, ki postajajo vse bolj izraziti in živahni. V institucionalnem prostoru se vse bolj krepi kritični odnos do gledališkega kanona – predvsem mlajši ustvarjalci klasična dela pogosto prebirajo na novo, jih predelujejo in aktualizirajo z inovativnimi uprizoritvenimi metodami.

Vse več predstav izhaja iz osebnih ali kolektivnih, pogosto avtobiografskih zgodb, prepletenih z dokumentarnimi in verbatim tehnikami, ki ustvarjajo večplastno resničnost ter pristno in neposredno povezavo z občinstvom, kar omogoča globlje umetniško doživetje.

Moj selektorski izbor je sledil predstavam, ki niso le tematizirale aktualnih družbenih vprašanj, temveč so jih znale izraziti z močjo, estetsko natančnostjo in subtilno gledališko govorico. V ospredje so stopile uprizoritve, ki so skozi občutljivost, simboliko in estetsko preciznost segale v prostore tišine, ranljivosti in preobrazbe. Drznile so si raziskovati robna področja človekove izkušnje ter nežne notranje preobrazbe, z željo artikulirati neizrekljivo in neotipljivo. Posebno mesto je zasedala tematika smrti – ne le kot biološki konec, temveč kot simbol razpada in hkrati priložnost za nov začetek in transformacijo.

Redkeje smo bili priča tveganjem v jeziku, strukturi in obliki, ki bi presegla uveljavljene vzorce. A prav današnji čas kliče po drznejšem iskanju novih poti in izrazov, ki bodo gledališču omogočili, da ostane vitalen prostor skupnostnega mišljenja, čutenja ter tudi relevanten soustvarjalec družbenega dialoga in sprememb."

Včeraj je bila na festivalu okrogla miza Društva gledaliških kritikov in teatrologov o snovalnem gledališču. Je snovalni princip prevladujoči princip sodobnega slovenskega gledališča? Ga vključujejo tudi bolj tradicionalne prakse?

"Snovalni pristop v sodobnem slovenskem gledališču ni prevladujoča ustvarjalna praksa, vendar zagotovo ostaja eden najživahnejših in najbolj raziskovalnih tokov ter pomembno vpliva na razvoj gledališkega mišljenja in ustvarjalnosti. Slovensko gledališče danes zaznamuje pluralnost slogov in pristopov: ob klasičnih, tekstualno zasnovanih in režijsko vodenih produkcijah, ki še vedno predstavljajo večino repertoarnih postavitev institucionalnih gledališč, snovalni elementi postopoma pridobivajo vidnost in pomen.

V resnici se mnoge značilnosti snovalnega principa vse pogosteje pojavljajo tudi v bolj klasičnih gledaliških praksah – od kolektivnega soustvarjanja vsebine prek poudarka na performativnosti in fragmentaciji pripovedi do vključevanja interdisciplinarnih metod in procesno odprtih režijskih pristopov. Še posebej mlajše generacije režiserk in režiserjev v institucijah prinašajo bolj odprte, procesno naravnane prakse, kjer ustvarjanje ni več strogo vnaprej določeno, temveč nastaja kot dialog med ustvarjalci, izvajalci in vsemi vpletenimi skozi raziskovanje, improvizacijo in skupno snovanje predstave.

Statistični podatki za leto 2024 kažejo, da je bilo kar 45 odstotkov vseh predstav avtorskih – kar potrjuje močno prisotnost snovalnih procesov oziroma tistih z izrazitejšim avtorskim pečatom. Avtorska dela v institucionalnih gledališčih sicer predstavljajo le okoli 15 odstotkov repertoarnih uprizoritev, kar pomeni, da snovalni princip vstopa tudi v tradicionalno institucionalno okolje, čeprav še ni postal njegova norma. V nevladnem sektorju pa je snovalni pristop še vedno najbolj razširjen, saj tam fleksibilnejši produkcijski modeli omogočajo več eksperimentiranja, hitrejše odzivanje na aktualne teme in poudarek na soustvarjanju.

Dejstvo je, da za institucije, ki so vajene bolj strukturiranih in predvidljivih procesov, takšen način dela prinaša svojevrstne izzive. Uspeh snovalnih projektov je namreč tesno povezan z zaupanjem v ustvarjalni proces – kar pa mora biti utelešeno znotraj vseh ravni gledališke hiše. Potrebni so fleksibilen pristop k načrtovanju, prilagodljivost tehničnih in produkcijskih pogojev, podpora umetniškemu tveganju in razumevanje procesa. Ključna je prav vloga umetniškega vodstva, ki mora ustvarjalcem omogočiti pogoje za odprto, procesno usmerjeno delo.

Snovalni princip tako ne prinaša zgolj premikov na estetski ravni, temveč tudi globlji preobrat v dojemanju gledališča kot odprtega, skupnostnega in družbeno angažiranega prostora, kjer sta soavtorstvo in refleksija lastne ustvarjalne prakse temeljni del umetniške identitete."

V poročilu ste zapisali tudi, da se gledališče v prizadevanju za družbeno relevantnost pogosto zapleta v praznino, preveč usmerjeno v formo ali v provokativnost. Zato so vas še toliko bolj nagovorile predstave, ki raziskujejo univerzalna človeška vprašanja "skozi najgloblje plasti intuitivnih, asociativnih in duhovnih izkušenj". Se torej dogajajo tudi srečna srečanja družbene relevantnosti in globljih izkušenj?

"Res je – takšna srečanja med družbeno relevantnostjo in globljimi, intuitivnimi izkušnjami so redka, a prav zato toliko bolj dragocena. Slovensko gledališče se odlikuje po konceptualni jasnosti in analitični ostrini. Mnoge uprizoritve temeljijo na precizni intelektualni obdelavi družbenih vprašanj, razmerij moči in političnih anomalij. Ta raven refleksije je nujna in pomembna, a pogosto ostaja omejena na polje razuma. Prav ta razumska plast lahko preglasi subtilnejše razsežnosti, ki bi nagovorile gledalčevo nezavedno in ga dosegle na globlji, izkustveni ravni – tam, kjer se lahko zgodi resnična notranja transformacija.

Zame je eno temeljnih vprašanj sodobnega gledališča ne le, kaj sporoča, temveč na kateri ravni to sporočilo učinkuje. Prav zato so me še posebej nagovorile predstave, ki združujejo vsebinsko natančnost z umetniško subtilnostjo – z atmosfero, tišino, telesnostjo, simbolnim jezikom in zvestobo lastni notranji logiki. Ne ponujajo dokončnih odgovorov, temveč odpirajo prostor za čutenje, dvom in refleksijo.

Kadar govorim o transformativnem potencialu gledališča, mislim na njegovo moč, da prebudi več kot le misel. Na tiste redke trenutke, ko uprizoritev preseže besede in nagovori gledalca na ravni, ki je čutna, instinktivna, intimna. Takšna izkušnja ne oblikuje le razumevanja sveta, temveč vpliva na način, kako ta svet občutimo oziroma kako smo v njem navzoči.

Zato sem pri izbiri predstav sledila tistim, ki ne nagovarjajo zgolj z idejo, temveč ustvarjajo celostno, večplastno izkušnjo. Predstave, ki vstopajo v tihe, poetične, asociativne prostore, kjer pomen ni nujno izrečen, a je vseeno globoko prisoten. Tam, kjer um potihne in se oglasijo telo, intuicija, tihi notranji premik – četudi nežen, komaj zaznaven. Verjamem, da je prav v tem bistvo sodobnega gledališča, ki (so) ustvarja prostor za empatijo, prisotnost, dialog – in možnost spremembe."